Judith Hermann: Doma

+ + + +

Ženska na pol

Naslov romana nemške pripovednice Judith Hermann (1970) zavaja ali pa namiguje, da je dom povsod, torej nikjer. Od prvega trenutka, ko se pripovedovalka, takrat še delavka v tobačni tovarni, predstavi, se izmika skupinskim delovnim ritualom in je do konca nedružabna. Premišlja, ali naj sprejme ponudbo, da bi iluzionistu rabila za žaganje na pol v čarobni skrinji in se mu pridružila na turneji na ladji za križarjenje, tem privilegiranem prostoru tujstva in nomadstva. Ves čas čutimo njeno izločenost. Nepripadnost jo spremlja tudi še, ko se preseli v bližino bratovega bifeja nekje na Severnem morju in pomaga pri strežbi in nabavi, kadar ni plaža opuščena in je samota še glasnejša in opaznejša na vsakem koraku. Čeprav se za družabnost trudi, na sebi lasten način.

Doma je roman o staranju in samoti, o pripovedovalkinem prehodnem obdobju, ko se je po hčerini odselitvi zataknila in ne ve, kam in kako. Ženska blizu petdesetih občutja popisuje bivšemu možu, neutrudnemu zbiralcu vsakovrstne krame, ki se pripravlja na konec sveta ali vsaj katastrofo, v kateri bodo preživeli tisti z več baterijami, akumulatorji, ročnimi svetilkami; vse to nabira ob cesti in se od tega niti ne more niti noče posloviti. V njenem vsakdanjiku, razpeta med občasnim kopanjem v blatnem, s tokovi grozečem in mrzlem morju, jo obsedajo lokalne legende o oskrunjenih morskih deklicah, zaradi katerih prebivalce občasno zadevajo ujme in katastrofe. Bori se proti enoličnosti krajine in vsakdanjika. Bere, ima sosedo z bratom kmetom in kmečkimi starši, na podstrešju preganjajo kuno in past je samo še en primer njene ujetosti, poleg tiste v čarovnikovem zaboju. Dela tudi nekakšno inventuro in obračun z lastnim življenjem, v katerem pa se le redke stvari prebijejo na površje.

Celotno ozadje je bralcu precej nejasno, bivše in tekoče ljubezni, hči, ki potuje in se v nomadstvu išče, vse to popisuje škrto in potem preberemo, da je Judith Hermann začela pisati zaradi fascinacije z ameriškim proznim minimalistom Raymondom Carverjem. Pisanje tako ni predvsem pripovedovanje zgodbe, čeprav je nekaj ostrih in strašnih zametkov, recimo o bratovi veliko mlajši simpatiji, ki ga vrti okoli prsta in je s svojim ekscesnim vedenjem vsem scela nerazumljiva, temveč je bolj opisovanje atmosfere. V tem je podobno recimo Šarotarjevim potopisnim zapiskom iz Irske, prevladujejo težki oblaki in sivo svinčeno morje, dolge enolične plaže, valovi, ki jih tokrat razbija že zunanji del nasipa, vse daje temu pisanju težak pridih. Ki pa je produktiven za slog; razlike znotraj številnih odtenkov sivega in tu in tam kakšne rože, kadar je za te ravno čas, zahtevajo poglobljeno opazovalko in še bolj izurjeno zapisovalko.

Judith Hermann je v nizanju epizod natančna in Doma je tankočutno in detajlno izpisano pričevanje o nekem obdobju, ko ni velikih in travmatičnih spominov na preteklo, ker je to nedosegljivo in monotono, hkrati pa ni več prav veliko upanja, da bi se lahko karkoli radikalno spremenilo.