Nicki Minaj: Pink Friday 2

+ +

Že pri singlu Barbie World, ki ga je Nicki Minaj skupaj z Ice Spice posnela za soundtrack največje in najbolj rožnate filmske uspešnice lanskega leta, se je zdelo, da je raperka dosegla ustvarjalno dno. A z novo ploščo Pink Friday 2, ki naj bi bila nadaljevanje njene prelomne plošče iz leta 2010, je zabredla še globlje in resno opozorila, da si naziva kraljica rapa preprosto ne zasluži več.

Avtoričin vpliv na mainstreamovski hiphop je seveda še vedno nezanemarljiv, prav tako ji ne moremo očitati, da njene raperske veščine pešajo, a nova plošča je tako površno zmetana skupaj in v skorajda vseh razsežnostih tako boleče generična, da jasno priča o bankrotu ustvarjalnih zamisli, ki je newyorško veteranko doletel že pred približno petimi leti, ko je izdala sila medel album Queen, in se vse do danes samo še stopnjeval. Da to porazno ploščo predstavlja kot sequel nespornega vrhunca svojega opusa, čeprav z njim nima kaj dosti skupnega, namiguje, da se skuša v poznih izdihljajih kariere, ko nima več pokazati kaj novega, oprijeti starih lovorik in nas prelisičiti, da je še vedno v polnem zagonu.

Še zdaleč pa se ne šlepa zgolj na svoje stare zmage, temveč tudi na gostujoče verze moštva prvoligašev iz sveta pop-rapa in reggaetona, ki večidel zvenijo, kot da so v studio prišli le po honorar, še bolj pa se zanaša na uspešnice drugih izvajalcev, ki jih njena vojska producentov brezsramno (ter pogosto precej leno in nerodno) sempla v skoraj polovici skladb s tega mučno predolgega in prenatrpanega albuma. Sila nenavadno se zdi, da je ekipa štiridesetih producentov, ki podpisuje ploščo, ustvarila takšno skrpucalo.

Uverturo v album večidel odpoje kar Billie Eilish, a to ni medgeneracijsko sodelovanje med priljubljenima pevkama, temveč le nenavadna interpelacija njenega baladnega hita When the Party’s Over, v katerem je ton njenega glasu tako zvišan, da zveni, kot bi skladbo odpeli Billie in veverički. Takoj v naslednji pesmi sempla Notorious B.I.G.-a, ki se ob tem verjetno obrača v grobu, nato pa poseže še po katalogih izvajalcev, kot so Wacka Flocka Flame, Travis Scott, Lumidee, MC Hammer, Rick James, Blondie in za nameček še Cyndi Lauper, od katere si »izposodi« refren hita Girls Just Wanna Have Fun. V teoriji s tem, da Nicki Minaj na novem albumu uporabi tri tone semplov, seveda ni nič narobe, a glasbe drugih izvajalcev nikjer ne obogati s kakršnimkoli zasukom ali reinterpretacijo: semplov ne uporablja kot začimbo, temveč kot glavno sestavino, dobršen del plošče pa je skuhan le napol. V najsprejemljivejših primerih semple izrabi kot oprijemljive reference, namenjene zbujanju nostalgije, v najslabših primerih, ki jih resnično ni malo, pa izvirno gradivo malodane skruni.

2wKQ97yH1NI