Komentar / Nekoč je bila Unija
Saj bo še, a kakšna?
Junija bodo evropske volitve in v Sloveniji bi se rad med evroposlance preselil kar ves vrh NSi, v glavnem zato, ker se boji tukajšnjih volitev. Nasploh je pri nas evroparlament predvsem parkirišče za odvečne ali ogrožene politike. To potrjuje, da Slovenija sploh nima ambicij, da bi z izborom svojih evroposlancev v Evropski uniji kaj dosegla zase ali v Uniji celo poskušala kaj spremeniti.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Junija bodo evropske volitve in v Sloveniji bi se rad med evroposlance preselil kar ves vrh NSi, v glavnem zato, ker se boji tukajšnjih volitev. Nasploh je pri nas evroparlament predvsem parkirišče za odvečne ali ogrožene politike. To potrjuje, da Slovenija sploh nima ambicij, da bi z izborom svojih evroposlancev v Evropski uniji kaj dosegla zase ali v Uniji celo poskušala kaj spremeniti.
To EU pa gloda nekaj slabih procesov oziroma stanj. V slabi koži je.
Prvič, prebivalstvo se naglo stara, to ogroža zdravstvo, pokojninski sistem, gospodarstvo. Članice se odzivajo protislovno; uvažajo delovno silo, hkrati pa se zapirajo priseljevanju, ki ga skrajna desnica demonizira in zlorablja za svoj prodor. Evropi nič ne pomaga, da se starata tudi ves Zahod in, z izjemo Afrike, ves svet.
Drugič, vsa EU seveda ne bo nikoli enako razvita, a zdajšnje razlike med članicami so (pre)velike in take ostajajo. Unija je zato bolj sprta navznoter in bolj neenotna navzven. Hkrati zato manj razvite, zlasti vzhodne članice kadrovsko dobesedno krvavijo, saj kvalificirana delovna sila iz njih na veliko beži na bogati severozahod. Neenakost ostaja visoka tudi zato, ker vplivne članice nasprotujejo uvedbi skupnih politik, na primer davčne.
Tretjič, Evropa se segreva hitreje od svetovnega povprečja, podnebna kriza jo že hudo muči in jo bo še bolj, solidarnostne pomoči za prizadete ni dovolj, to še krepi nacionalne egoizme. Poleg tega se ambiciozni zeleni prehod zaradi političnih premikov upočasnjuje.
Četrtič, Unija ostaja podložna Ameriki. Kako škodljiva je ta težko doumljiva drža, nazorno govori ukrajinska vojna. Skupnost razdvaja in gospodarsko slabi, toda Bruselj še naprej slepo sledi Ameriki, čeprav bi lahko s pametno, k miru usmerjeno politiko vojno v ukrajinsko in svojo korist končal. Servilnost do Amerike je obupno zgrešena – geopolitična slika sveta se naglo spreminja, predvsem pa so ZDA, edine, ki jim vojna kratkoročno koristi, izjemno nepredvidljive. Dokaz? Trump, ki utegne letos znova postati ameriški predsednik, se pobotati s Putinom in končati ukrajinsko vojno, je leta 2020 izjavil: Nato je mrtev, če bo Evropa napadena, je ne bomo branili.
Petič, politična podoba Unije se zlovešče spreminja. V slabi polovici skupnosti so skrajno desne stranke že v oblastni sferi ali pa se ji približujejo. Skrajna desnica je povsod nacionalistična, ostro protipriseljenska, lažno socialna in izrazito neekološka. Njena teža v nacionalnih vladah in evroparlamentu narašča in neizbežno spodjeda demokratičnost, kohezivnost in zelenost Unije. Evroskepso je skrajna desnica taktično deloma omilila in s tem postala sprejemljivejša za konservativce. Ti v nasprotju z nazadovanjem leve sredine v glavnem ohranjajo svojo moč in ponekod že sodelujejo s skrajno desnico ali pa se ji prilagajajo. Če bo ta proces še napredoval, bo Unija čez čas neprepoznavna.
Pod črto: pretresi (klasične ekonomsko-socialne krize, covid, ukrajinska in palestinska vojna, podnebna kriza …) se kar vrstijo in majejo Unijo. Težava je v tem, da noben star problem ni rešen, dodajajo pa se novi. Inercija in gospodarska prepletenost članic držita Unijo skupaj, nekdanji samoumevni konsenz o vladavini liberalne demokracije pa je ponekod že kršen in še slabi. Tudi zato, ker neoliberalizem, skupen vsem članicam, družbe kaotizira in tako pomaga k vzponu skrajnežev vseh vrst. Take družbe (države) so bolj egoistične tudi navzven in se teže povežejo za skupne cilje.
Tako stanje pritiska na tri vitalna področja naše širše »domovine« – demokracijo, kohezivnost, zeleni prehod. Unija ni pred razpadom, tudi se v dogledni prihodnosti ne bo sesula z velikim pokom, vendar se postopno spreminja, rahlja in utegne morda celo formalno razpasti na dva, tri neenake dele. Politični procesi jo potiskajo v to nesrečno smer.
Je pa tudi trdoživa. Razlogi so na dlani: veliki večini članic ali kar vsem Unija še vedno koristi. Negativni dokaz za to je Velika Britanija, ki je po evforičnem brexitu prej nazadovala kot napredovala. Epidemija in podnebna kriza dokazujeta, da marsičesa ni mogoče storiti na zgolj nacionalni ravni. EU s svojimi institucijami še ostaja tudi varuhinja demokracije, čeprav šibkejša kot nekoč. Še vedno žene naprej tudi zeleni prehod, daje vsaki članici dodatno mednarodno težo in vendarle premore nekaj skupnih politik, ki spodbujajo razvoj celote in posamičnih članic. Tako ostaja najboljši približek temu, kar svet v tem prelomnem času najbolj potrebuje: sodelovanje namesto besnega spopadanja.
Po junijskih volitvah se bo ključno vprašanje glasilo: se bo zmerna desnica zavedela, kako pogubno je sodelovanje, beri kolaboracija, s skrajno desnico, tvorbo, ki se krmi s človeškimi stiskami in strahovi? Vsa neskrajna, zmerna politika pa si mora priznati, da je ona tista, ki je ustvarila večino teh stisk in strahov. Ona je tudi tista, ki najbolj in še vedno bistveno bolj kot skrajna desnica določa sedanjost in s tem prihodnost. Določa pa jo tako, da veliki deli prebivalstva izgubljajo občutek varnosti in zaupanje v liberalno demokracijo.
Kako priti do tega priznanja in streznjenja zmerne politike, je ta čas največji problem Unije. To velja tudi za Slovenijo, eno od skrajne desnice najbolj ogroženih članic EU. Vladajoča koalicija kaže nekaj znamenj treznjenja in je prav zato tarča orkestriranih napadov opozicije, gospodarskih združenj in drugih statusquojevcev. Žal spada med nje tudi Fides, ki, če to ve ali ne, igra igro naše skrajne desnice. To je nasprotje zdravniškega poslanstva.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.