Orgiastična kostumirana socialistka

Nikogar se ne boji – niti nosečnosti. Zaveda se revolucionarnega potenciala želje, njena emancipacija pa ni nič brez emancipacije delavskega razreda.

zelo za

Fuk z Marxom. Nesrečna bitja (Poor Things, 2023, Yorgos Lanthimos).

Lanthimosov film – radikalen original, posnet po romanu Alasdaira Graya – je zgodba o ženski, ki se neustrašno prebija skozi življenje v sprevrnjenem svetu, in moških, ki izgubljajo kontrolo nad njo. Saj bi jo ustavili, če bi vedeli, kako. Represija in toksičnost sta premlačni. In protagonistka, Bella Baxter (Emma Stone), je spočetka povsem nesvobodna, »nesrečno bitje«, suženjska in mehanična laboratorijska kreacija, »moderna Prometejka«, »pretty little retard«, frankensteinovski eksperiment dr. Godwina Baxterja, njenega »norega«, a grotesknega, deformiranega in spolno impotentnega Boga. Telo noseče viktorijanke, ki je naredila samomor, je kirurško »zlepil« z možgani njenega nerojenega otroka.

Bella, produkt smrti in freudovski simptom, ki zlahka zasenči piščanca z glavo buldoga (prejšnje Godwinovo »čudo«), raste, hitro osvaja nove besede – in odkrije masturbiranje. In takoj zatem še seks, »besno skakanje«. Zdaj bi le še fukala – ekstatično, divje, nenasitno. Kar jo osreči in osvobodi. In opolnomoči. »Zakaj ljudje tega stalno ne počnejo?« Njena želja razbije predsodke in okove – in puritansko percepcijo ženske kot »nesrečnega bitja«. Razbila bi Tinder, ki so ga izumili negotovi moški, da bi lahko fukali z osvobojenimi ženskami. Bella, ki ne ve, česa ne sme (hej, pravkar se je vrnila od mrtvih), postane neobvladljiva in nezadržna – seks posvoji. Brez sramu. In to imate lahko za ultimativno kulturno prisvojitev. In potem začne brati še filozofske knjige. In fukati z mačističnim, dekadentnim, hedonističnim odvetnikom Duncanom Wedderburnom (Mark Ruffalo), jebačem št. 1 starega sveta (»master cocksman«), ki ji lahko sledi – toda le do neke točke. Razvija se s hitrostjo umetne inteligence. Njen feminizem je zanj neberljiv. A njen nadrealizem budi upanje. »Ali se bom poročila s tabo ali pa me boš umoril – to je moja izbira,« pravi, a ve, da to sploh ni izbira. To dvoje – zakonska zveza in umor – je pogosto ista stvar. Njena transgresivnost je eluzivno darilo, nikogaršnja last, gilliamovski précis – le kdo je ne bi imel v zlati kletki?

Ko pa se začne preživljati z delom (seksom), odkrije prava »nesrečna bitja« – proletariat, reveže, revščino, »pravo« življenje, socialno umazanijo, ponižane in razžaljene, mrtve dojenčke v jarku, dno kapitalističnega freakshowa. Kar jo politično radikalizira – in prelevi v orgiastično kostumirano socialistko. In ne bi nas smelo presenetiti, če bi kje vmes pofukala Marxa. Ali pa vsaj Engelsa. Na avantgarden način. V tekoči francoščini. Nikogar se ne boji – niti nosečnosti. Zaveda se revolucionarnega potenciala želje, njena emancipacija pa ni nič brez emancipacije delavskega razreda. (Kinodvor + kino)

tBENfT5kfa0