Adamant

za +

Svoboda, enakost, bratstvo.

Ko se začne Philibertov doku, ki je v Berlinu pobral glavno nagrado, zlatega medveda, vidimo in slišimo Françoisa, ki na barki Adamant, zasidrani v Seni, v centru Pariza, poje La Bombe humaine (Človeška bomba), hit francoskega benda Téléphone. In poje ga odločno in strastno, napeto in originalno, strmo in neustrašno, z zrnom in iskro – kot da ga je sam napisal. Kot da ga je napisal po svoji zgodbi. Kot da poje o svoji notranji bombi. La Bombe humaine postane nekaj osebnega, nujnega, bistvenega – detonacija opolnomočenja.

Adamant – njegov oder – je plavajoča psihiatrična institucija, dnevni center odprtega in inspirativnega tipa, François pa je pacient, ki lahko tu sproži, sprosti in osvobodi vse svoje talente, ves svoj ustvarjalni napon. Ni edini – drugi rišejo, pišejo, kuhajo, šivajo, kreirajo. In pojejo. In fotografirajo. Oh, in debatirajo. In gledajo filme – Truffauta, Fellinija, Kiarostamija. Tu lahko postanejo poeti, slikarji, umetniki, igralci, reinkarnacije bratov van Gogh in bratov Henderson, protagonistov Wendersove klasike Pariz, Teksas. Tu lahko presenetijo svoje mentorje, nas in sebe. Tu je oder, na katerem se lahko izživijo – in »znorijo«. Ni nujno, da bodo zaradi te umetnosti (umetniške terapije, če hočete), ki jih obsede, ozdraveli, da se bodo znebili problemov in travm, toda omogoča jim, da v sebi odkrijejo tisto, kar je večje od njih samih. Umetnost ni zdravilo, toda življenje jim naredi znosnejše. François, ki mu ni uspelo biti kot oče in ki je hospitaliziran že skoraj štirideset let, pravi, da je še vedno bolan, da ne more brez zdravil, da je brez zdravil neznosen in da se mu tako odpoka, da bi se vrgel v Seno: »Takrat mislim, da sem Jezus.« Najprej zdravila – potem umetnost. Toda ko poje, bi lahko pel na štadionih in v arenah. Videti je kot človek, ki je našel smisel – na neprofiten način. Adamant, ki ga je posnel Nicolas Philibert, avtor slovitega dokuja Biti in imeti, je nasprotje Leta nad kukavičjim gnezdom. (Kinodvor)