Čebelar

zadržan +

To bee or not to bee?

Filmi, v katerih igra Jason Statham, izgledajo tako, kot da jih je režiral Jason Statham. Ja, izgledajo avtorsko – kot delo avtorja. Vedno ista – za lase privlečena – premisa, vedno isti – absurdni – poudarki, vedno iste – pompozne – obsesije, vedno iste – mačistične – replike, vedno ista nezgodba, vedno isti klišeji iz vzporednega sveta. Statham, itak tudi žanr zase, je vedno postmoralni, postpolitični in postlogični ubijalski stroj, ki komaj čaka na dober razlog za jezo, maščevanje in sarkazem. V Čebelarju igra Adama Claya, upokojeni poklicni morilec (kot bi padel iz Morilske elite), zdaj osamljenega čebelarja iz Massachusettsa, ki ima zlato sosedo (Phylicia Rashad), dobrodušno in dobrodelno učiteljico, za katero bi naredil vse – in hekerji, ultimativni bad guys, mu dajo priložnost, da zanjo res naredi vse.

Ko ji izsiljevalsko shekajo računalnik in oplenijo račun, »sef« njene dobrodelnosti, naredi samomor, kar je dovolj velik razlog, da Adam hekerje zravna s tlemi, toda ko potem s tlemi zravnajo njegov panj, je to dovolj velik razlog, da začne s tlemi ravnati družbeno lestvico navzgor, z direktorji Cie vred. In Jeremy Irons, nekdanji direktor Cie, sicer zlikovec, zveni kot starogrški zbor, ko dahne: »Če čebelar reče, da boš umrl, boš umrl!« Adam pobija z vnemo in maničnostjo Johna Wicka. Ne, Statham se ne more delati, kot da se John Wick ni zgodil, ali bolje rečeno – ne more se delati, kot da John Wick ni nov standard. Vse to brutalno, tako rekoč grizlijevsko pobijanje – in spiralno lomljenje kosti – deluje kakopak komično, toda Statham je Buster Keaton akcijskega filma: vedno ohrani stoičen, smrtno resen, kamnit obraz. Kje je revolucija, da bi izkoristila njegovo energijo? (kino)