Irene Solà: Pojem in gora pleše

+ + + +

Glasovi iz zakotja

Pojem in gora pleše katalonske pesnice in pisateljice Irene Solà (1990) je nenavadna, z glasovi prepredena, poetična in malo tudi iracionalna zbirka fragmentov, ki so spisani skozi različne glasove, od katerih so nekateri nenavadni in jim sprva težko določimo izvor. V množini spregovori dejavno in misleče v gromu, ki trešči v nož možaka, medtem ko ta rešuje zapleteno govedo, pa črne trobente s svojim kolektivnim in za individualno povsem ignorantskim glasom. Do besede pripusti tudi psice in gorsko verigo, Pireneje, ki se spominja svojega nastanka in iz večnostne perspektive zre na mizerijo spodaj, na smrti in tegobe zakotja.

Seveda dobijo glas, ki skupaj z drugimi stke pripoved o katalonski vasi na meji s Francijo, kjer so še vedno ostanki orožja, ki so ga na begu pred mavrskimi najemniki puščali republikanci, tudi ljudje. Te povezujeta predvsem mračna mitologija in čudna besedna škrtost, tudi zadrgnjenost. To je primaren svet, v katerem vladajo neznane sile, ki jih je dano videti le redkim, obdarjenim in zaznamovanim. Hiše so poseljene z duhovi, ženske imajo svoje rojstne in tem sorodne obrede, vsi skupaj pa medvedji praznik, na katerega na dan izbruhne vsa karnevalskost in gre za simbolno, pustno premagovanje nevarnih vidikov narave.

Skozi glasove mesarice, naključnega popotnika in hribolazca iz metropole, ob ropu obstreljenega fanta in rusalk, ki vsemu nemo, čeprav dejavno pričujejo, razberemo usodo vasi, dogajanje, ki je zaznamovano z nesrečami in skrivnostnimi izginotji. Nad vsem visijo čudežne mračne sence, duhovi, ki jih izganjajo za to specializirane ženske. Sodobnost se meša s preteklostjo, ki kot da ni v teh krajih nikoli izginila, ženske, mučene v čarovniških procesih in usmrčene, so enako prisotne kot navidezna gorska idila, kakor jo vidijo svežega zraka željni naključni turisti.

Iz decentraliziranega in ponekod ilustriranega, s pesniško občutljivostjo pregnetenega gradiva potem luščimo zgodbo o nesreči pri lovu, o zatajevanih ljubeznih, ki jih je prekinilo naključje, to se pojavlja predvsem v obliki smrti, beremo o ženskem hrepenenju in vzrokih za trdno nepopustljivost moških. Srnjak, ki je bil prisoten pri nesreči pri lovu, na koncu deluje spravljivo in s svojo čudežno pojavo poveže ljudi, ki težko spregovorijo in si še težje oprostijo.

Pojem in gora pleše Irene Solà je iz okruškov stkana, intenzivno spisana in pogosto poetizirana proza, ki se ne ustraši popisati tudi nikoli zapisano poezijo, tisto iz glav teh sicer rahlo odljudnih in ne prav zgovornih, včasih tudi že mrtvih ljudi. Avtorica podobo kraja, kjer se križata še preveč živo preteklo in sodobno, izpisuje skozi različne glasove in fragmente, vsak od njih prinaša nov in svež slog in Irene Solà večino od teh vodi suvereno, čeprav je kakšen malo slabše pripet k celoti. Nenavadna, intenzivna, tudi čarobno spisana proza.