Massimo Recalcati: Učna ura: zagovor pedagoškega erosa 

+ + + + +

Italijanski psihoanalitik v briljantnem eseju o učiteljskem erosu.

Knjiga za tiste, ki učijo, in za one, ki bi se učili. Jasno, da je trdo branje, saj je utemeljena na lacanovskih konceptih, s katerimi se loteva fenomena učenja. Nekoč je dominirala Ojdipova šola, v kateri je avtoriteta producirala nekritično poslušnost, moderna Narcisova šola pa je prinesla iluzijo o neomejenem in brez truda dosegljivem znanju, v kateri je postal učitelj motnja proti podatkovnim računalniškim zbirkam. A kaj je pravzaprav učenje? Zgolj prenos znanja iz knjig in znanja predavateljev na učence? Tak sistem proizvaja le plagiate, njegov antipod je sokratska metoda, ki med učitelja in šolarja postavi zev, ta pa slednjega spodbudi, da poišče svoje znanje. Šele učiteljev zgled lahko podžiga željo po znanju, po rušenju predsodkov in odpiranju novih svetov. A te ni brez transferja in erosa, v katerem učitelj v otroku prebudi željo, ki učenca premakne, ga aktivira. In ne brez muke, travme, kjer namesto hedonizma in nediscipline prevlada strast po spoznanju.

Avtor, za katerega pravijo, da zna Lacana razlagati celo skalam, v sklepnem delu razkrije svoje spotikanje v šolanju. Že v osemletki je dvakrat padel in veljal za butca, potem pa po milosti naletel na učiteljico, ki je osmislila njegovo učenje. Čudo učne ure, ki ti lahko spremeni življenje in tvojo usodo obrne v drugo smer. Torej poučevanje kot predelava predmetov v erotična telesa, pri čemer učitelj preusmerja transfer učenca s sebe na predmet znanja. Vloga, ki je ne morejo odigrati ne tablice, ne zoom in ne kompjuter.

Prodorno in ilustrativno delo, ki ne zamolči niti učiteljeve travme, da kdaj govori zidovom. In od tod preide k vprašanju: kako oprisotiti učence v poslušanju?

Nova biblija pedagogike.