Komentar / Feniks?

Janko Lorenci

26. 1. 2024  |  Mladina 4  |  Kolumna

Za vlado je to krizni čas. Ta hip nanjo pritiska pisana združba, sestavljena iz opozicije, zdravnikov, sodnikov, kmetov, gospodarskih združenj, predsednice države … Udarna konica pritiskov je zdravniška stavka, ker so doktorji za talce v spopadanju z vlado uporabili kar svoje paciente. Hkrati se koalicija opoteka iz afere v afero in od treh vladnih strank vanje ni vpletena samo Levica.

Pritisk na oblast je deloma orkestriran, deloma pa spontan in stavi na slabost koalicije in njeno sesuto volilno podporo. »Napadalci« zastopajo ozke parcialne interese, pogosto v škodo drugih in celote, druži pa jih predvsem troje – bojijo se sprememb, več denarja hočejo, nekateri tudi vrnitev Janše na oblast. Noben posamezni akter ni iz enega kosa; gospodarska združenja, na primer, so si prilastila zastopanje kar vsega gospodarstva, podobno se obnaša Fides, ki vodi stavko, za katero gotovo ne stojijo vsi zdravniki, drugi sindikati v zdravstvu pa ji celo nasprotujejo. Tudi javna podpora stavki je nizka.

Vlada Fidesu ne more popustiti že zato, ker bo sicer takoj v vojni z vsemi drugimi sindikati. Poleg tega gre za politično obarvano in izrazito profitersko stavko v prid zdravniške smetane, že tako razmeroma dobro plačane. Podobno neupravičene so v veliki večini zahteve gospodarskih združenj. Vlada gospodarstvu, ki mu gre bistveno boljše, kot jamrajo njegova združenja, deli lepe subvencije, to velja tudi za kmete. Skratka, oblast ima kar nekaj argumentov in vzvodov, da sedanjemu valu pritiskov ne podleže in res uredi sistem javnih plač, zdaj trajni vir družbenega nemira.

To ne pomeni, da je v dobri koži. Njena bilanca je mršava. Kardinalnih, sistemskih napak ni naredila, toda njeno kadriranje in komuniciranje z javnostjo sta bila obupno slaba. Premier je drdral obljube in napovedi, ki pa jim niso sledila dejanja. Koalicija ni znala prepričljivo povedati, da ji je Janša zapustil pogorišče, da je sama nekaj že dosegla (npr. umik politike iz RTV, odpravo dopolnilnega zavarovanja, dodatno obdavčitev bank …) in da za temi spremembami vendarle stoji nekoliko drugačna politika. Ob tem se ji kar naprej dogajajo realne, deloma pa tudi medijsko napihnjene afere in pripomorejo k vtisu, da je nesposobna in ne ve dobro, kaj hoče. (Pre)visoka pričakovanja so se tako končala z anketnim begom volivcev in složnim naskokom opozicije, statusquojevcev, profiterjev in janšističnih nostalgikov.

Vse za oblast le ni slabo. Zniževanje podpore se je ustavilo. Vlada še ima trdno parlamentarno večino, koalicijske stranke med seboj še kar vozijo. Premier se je iz grmečega padca podpore tudi njemu osebno nekaj naučil, bolj varčuje z obljubami in išče nasvete tudi zunaj zarotniško mislečega notranjega kroga zaupnikov. Gospodarska slika ni res dobra, a ni niti črna. In bistveno: volitve so še kar daleč.

Koalicija bo verjetno zdržala do konca mandata; poslancev ima dovolj, Golob svojo stranko še obvladuje, Levica in SD sta življenjsko zainteresirani za uspeh celote. Ključno vprašanje torej ni, ali bo koalicija preživela do volitev, ampak kako bo preživela ta čas. Ali bo za Slovenijo koristna ali ne.

Koristna bo, če bo ohranila in vsaj malo ozdravila javno zdravstvo, zgradila nekaj tisoč dostopnih najemnih stanovanj, razumno uredila plačni sistem, uvedla nepremičninski davek ... Če bo torej res levosredinska.

Kako to doseči? Najprej mora – tudi intimno – sprejeti tako odločitev. Poleg tega potrebuje drugačno osnovno držo, drugačno, ofenzivno strategijo nastopanja. Iz odbranaštva ali celo morebitnega prilagajanja Janši mora preiti v ofenzivo. Slaboumne očitke o svoji levi radikalnosti, socializmu itd. lahko predela v odliko – ja, res smo drugačni, res smo socialni, hočemo spremembe in nekaj smo jih kljub vsem zdrsom že izpeljali.

Retorična ofenzivnost seveda ne more brez dejanj, ki kaj premaknejo. To med drugim pomeni trde, a domišljene spopade s Fidesom, pečečniki, kmeti itd. In znotraj tega razumno sklepanje kompromisov. Predpostavka vsega je jasen seznam prioritet, v osnovi določen s koalicijsko pogodbo, vendar skrčen na razumen, a uresničljiv minimum. Vanj vsekakor spadajo zdravstvo, najemniška stanovanja, nepremičninski davek …

Tako bojevito držo si oblast lahko privošči, ker ima trdno večino v parlamentu in – ker nima kaj izgubiti. Če z zasukom ne bo odlašala, če se bo držala načrta za rehabilitacijo in če se ne bo pretirano menila za trenutna gibanja, ki jih kažejo ankete, si lahko za silo povrne zaupanje večine in se morda dokoplje do drugega mandata.

Ta čas je bistveno, da zdrži stavkovne pritiske, se iztrga iz aferaštva in začne sama dajati ton dogajanju. Da torej uveljavi svojo agendo in jo predstavlja na drugačen način.

Tisti, ki te vlade nočejo zrušiti, vendar so nad njo razočarani – in takih je gotovo večina volivcev – pa naj se kdaj spomnijo, da je najverjetnejša alternativa za to koalicijo Janša, tisti, ki Slovenijo med vsakim svojim mandatom bolj pohabi. Dobro je tudi upoštevati, da zlepa ne bomo dobili tako socialne in demokratične koalicije, kot je zdajšnja. To bi morali imeti pred očmi tudi civilna družba in mediji, zlasti nacionalna tv; ko uravnotežuje, budno sledi aferam, ne raziskuje in ne išče pa ozadij in procesov za njimi, pomaga k zmedi in histeriji, s tem pa dela za Janšo in proti sebi. Gospodarski novinarji z redkimi izjemami hibe tako iščejo samo pri vladi, šimonke, pečečniki, brodnjaki … pa so zanje nedotakljivi guruji. Bedno.

Kakorkoli obračamo, se zdi, da je v naši tegobni politični realnosti Golobova koalicija potencialno še vedno najboljša izbira. A to bo morala dokazati v preostalem času do volitev. Ko se bo jasno videlo, ali je koristna ali ne.