Himera

za +

Vrata v večnost.

Himera je italijanski film o ljudeh, ki nikoli ne vidijo konca svojih sanj. A naj vas uvodoma spomnim na Blagine lekcije, sijajno bolgarsko črno komedijo kapitalističnih nravi, ki je očitno ne bo na redni program: Blago (Eli Skorčeva), naivno upokojenko, brutalno izigrajo in prevarajo prevaranti, ki ji speljejo vse prihranke, s čimer ji uničijo življenje. Mediji in javnost se ji posmehujejo: kakšna trapa! Blaga, ponižana in razžaljena, se infiltrira v bando, ki potrebuje nedolžne državljanke in državljane – uporablja jih kot “kurirke”, no, kot “mule”. In Blaga postane “mula” ( ja, kot Clint Eastwood v Muli), kar seveda pomeni, da postane del kriminalne združbe, ki malim ljudem uničuje življenja. Mali človek se obrne proti malim ljudem. Prosti trg deluje, biznis cveti, logika tega izrojenega kapitalističnega stroja, ki zabriše vse sledi razredne pripadnosti in solidarnosti, pa je jasna: ali ubijaš – ali pa boš ubit! Ali si lovec – ali pa plen!

Kar nas pripelje do Himere, filma o toskanskih plenilcih (tombaroli), dejansko malih, naivnih, mačističnih, razlaščenih, obupanih ljudeh, ekscentričnih neoneorealističnih črnoborzijancih, ki skušajo tam nekje v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, v času neoliberalne “revolucije” (v času Reagana in Margaret Thatcher), profitirati z arheološkimi artefakti, etruščanskimi grobnicami, starodavnimi svetišči, polnimi “daril” (“Keramike, gline, antefiksov, fresk, kipcev, nakita”), ki lahko najditelja – ne nujno poštenega – osvobodijo vseh muk vsakdanjega pekla, bedne službe, podrejenosti, življenja v nesvobodi. Od sreče in svobode – in ja, odrešitve – jih loči le en samcat zaklad, le en sam čudež. Kapitalizem je zanje nekaj oddaljenega, tako rekoč onostranskega (pa čeravno je slišati, da je mama “manipulatorka”, ki “zna izkoriščati delovno silo”), toda njihova zadržana imitacija Indiane Jonesa – lova za izgubljenim zakladom, “dva tisoč let starimi predmeti v grobnicah princev in kraljic” – poteka v duhu neoliberalnih zapovedi, kar seveda govori o tem, kako zelo je neoliberalni evangelij, ki ga je v Stonovem Wall Streetu (1987) oznanjal Gordon Gekko (Michael Douglas), prežel vse pore družbenega življenja: ekonomsko se moraš osvoboditi (samo grobnico, ki jo lahko opleniš, moraš najti), denar leži na tleh (samo pobrati ga moraš, saj zakladi ležijo pod zemljo), svet je tvoj (družbe ni, ti si gospodar svojega dobička, skupnega dobrega – družbenega bogastva, arheoloških dobrin – ti ni treba z nikomer deliti), pohlep je dober (nič ni svetega, niti sveto samo).

Da vse to – vsaj pri Arthurju (Josh O’Connor), povratniku iz ječe v čedalje bolj umazani beli obleki, nekdanjem študentu arheologije, maničnem orfejskem plenilcu s posebnimi “parapsihološkimi” talenti, ki mu ni do denarja – privzame obliko iskanja “posmrtnega” življenja, ne preseneča. Zakaj so Etruščani hoteli vse te dragocenosti – “zlato, vaze” – odnesti s sabo na drugi svet, v onostranstvo, se sprašujejo plenilci (“Etruščani so bili res nori”), a kot pravi Biblija, denar odpira vrata v večnost. Zadnji bodo prvi. Star neoliberalni refren, ki tako kot vsi ti arheološki relikti potrjuje, da je kapitalizem razodeto onostranstvo, onostranstvo pa razodeti kapitalizem. Ali boš plenilec – ali pa boš plen! (Cankarjev dom)