Society of the Snow

za

Kanibali.

Tako kot pri Titaniku veste, da bo Titanik na koncu potonil in s sabo potegnil množico potnikov, tudi pri španskem filmu Družba snega (La sociedad de la nieve), posnetem po zelo dobro znani, razvpiti, srhljivi resnični zgodbi, veste, da bodo urugvajski ragbijaši (Enzo Vogrincic, Agustín Pardella, Matías Recalt, Esteban Bigliardi, Diego Vegezzi itd.), ki leta 1972 odletijo na tekmo v Čile, a v Andih doživijo in preživijo letalsko nesrečo ter tam potem obtičijo brez upa na rešitev (prek radia izvejo, da so iskalno-reševalno akcijo za dva meseca ustavili), jedli človeško meso, drug drugega, in da se bodo tisti, še živi, s tem vnaprej strinjali. Če umrem, me pojejte! Najprej jih stisne mraz – in potem še plaz! Vsi se bodo žrtvovali, vsi so potencialna hrana – nekateri zaman, kajti umrli bodo tudi tisti, ki se bodo pred tem z njimi najedli. A ker so dobri kristjani, se itak zavedajo, da je evharistija – prejemanje Jezusa v podobi kruha oz. prejemanje Jezusa v podobi ragbijaša – tako obed kot žrtev. In to je ultimativna evharistija: kanibalizem.

Film – nič slabši od filma Živi!, ki ga je leta 1993 posnel Frank Marshall (in ki je bil pri nas velik hit, tako kot je bila orjaški bestseller knjiga Piersa Paula Reada Živi: zgodba preživelih z Andov, po kateri je bil posnet, v nasprotju z Družbo snega, ki je posneta po romanu Pabla Viercija) – pokaže, kako nastane družba, v kateri se ljudje prehranjujejo z ljudmi, družba, v kateri prevlada kanibalizem, logika golega in dereguliranega trga, preživetja najmočnejšega. Nekaterim pač ne preostane drugega, kot da jih požrejo in postanejo snack. Narava pa čudovita. Idealna za turno smuko. (Netflix)