Metka Zupančič: Tisto neustavljivo

+ + +

Zapisi o tujosti

Metka Zupančič (1950) je profesorica in literarna zgodovinarka, strokovnjakinja za nouveau roman in Clauda Simona, ki ga je tudi prevajala, in Tisto neustavljivo so prozni zapisi, nujno tudi avtofikcijski, kot zapiše v uvodu, ki so nastajali v času njenega bivanja in poučevanja v Kanadi pred četrt stoletja in so izšli v francoščini.

Tisto neustavljivo, podnaslovljeno kot pripoved, se začne feministično polemično, kot obračun z mislecem, očitno nekakšno avtoriteto, ki jo obišče in po kopulaciji in nasploh spodletelem srečanju se začne premislek o odnosih med spoloma kot silovit obračun z vsemi samoumevnostmi, ki to ne bi smele biti. Prikrajšanost za nežnosti in pravico do predigre, kljub nekakšni predhodni telefonski privolitvi ali vsaj obetu, pa njegova nekakšna vznesenost nad Idejami, ki jo Metka Zupančič zapisuje z metafizičnemu primerno veliko začetnico, vse ju napravi za tujca in ona, pripovedovalka in našpičena proti apriornostim, ga rani. Dokončno, z besedami, z odločno zmago v polemiki, z jasno zavestjo, česa noče.

Naslednja poglavja tega pisanja niso nič bolj spravljiva, naj gre za odnos do gurujev, ki kot ona sama poskušajo dvigniti zavest o bivanju in dobrodejnosti joge, vendar drugače od nje guruji od drugih zahtevajo vzdržnost, sami pa se skrivaj tešijo s sledilkami. Drugič gre za poglabljanje v odnose med starejšimi predavateljicami in njihovimi naslednicami, pri čemer opaža težko in nelagodno prenašanje funkcij in znanja na prihajajoče generacije. Ali pa zapiski in poglavja govorijo o splošnem tujstvu, ki ga prinese bivanje v tujini, kjer ni težko prebiti komunikacijskega ledu, se je pa zato toliko težje potopiti, doseči tisto globino in intenzivnost odnosov, ki smo je očitno vajeni in jo skoraj pričakujemo. Ker gre za obdobje tik po vojnah na ozemlju razpadle države, je seveda precej tudi o nerazumljivi okrutnosti in krivicah, o spreobrnjencih, ki so v hipu zamenjali ploščo in besednjak, ko se jim prejšnji ni več (s)plačal; zapisi torej govorijo o različnih nesporazumih, nerazumnostih, o razmerju med tujstvom in domačijskostjo, skratka o vsem, kar se premišljujoči nastavi z distance do doma in prekinitvijo prejšnje samoumevnosti okolja, iz katerega prihaja.

Metka Zupančič ostaja ves čas na preži, njena pisava se poglablja in kroži okoli problema, zapis njenega miselnega toka se prilagaja misli s pogostimi asociacijskimi prekinitvami, z navedki in povzetki, kadar notranje razpravlja in polemizira s sogovorniki, pri tem pa zasleduje tisto razmeroma zapleteno skladnjo, značilno tudi za avtorje, s katerimi se je akademsko ukvarjala. Kar danes, ko so pisave v smislu bohotenja stavka in njegove razvejenosti popreproščene in osiromašene, ponuja svojevrstno in skoraj pozabljeno bralno ugodje, saj gre za jezikovno visoko artikulacijo, ki se ob koncu pisanja prikoplje do sprave in pomiritve.