Marko Babnik: Sadne rastline  

+ + + + +

Veliki ilustrirani priročnik obrezovanja in gojenja 39 sadnih rastlin: od marelic in breskev, kakija, ameriških borovnic, granatnega jabolka pa tja do šmarne hrušice.

Zeleni prehod, a ne kot politična floskula, temveč praktična pot, kako si na vrtu ustvariti sadno samooskrbo. Ne zadošča namreč, da kupiš nekaj sadik in čakaš, da te v naslednjih letih obdarujejo z letinami. Pradedje, ki so nasadili sadovnjake brez priročnikov v rokah, so imeli večja posestva, na katerih so se bohotila visokodebelna drevesa, ki so dobro rodila tudi brez sadjarjevih veščin. Toda sodobne sadne vrste lepo uspevajo le ob umnem angažmaju. Tu avtor ponudi bralcu vrsto orodij mišljenja. Ne le pravila, kje in kako obrezovati, ampak koncepte o rasti poganjkov in brstov, perspektive oblikovanja volumnov krošenj, skrivnost »klik« rezi, ki izkorišča fenomen apikalne dominance. Sadjarstvo namreč ni vrtno delo, marveč kreacija, h kateri sodi pogled leto in več vnaprej, obenem pa tudi neprestano odpravljanje napak in polomij. Knjiga je tu v oporo, saj poleg naukov prinaša številne primere napak pri rezi in vzgoji ter potem nasvete, kako jih odpraviti. Zato to ni čtivo, ki ga prebereš in nato odložiš, ampak biblija na bližnji knjižni polici.

Sadni vrt ni permanentna druščina dreves in grmov, čez čas pač skleneš, da bi višnjo zamenjal s figo ali z drenom ali da bi okusno vrsto, ki ti jo plenijo škodljivci, raje nadomestil z bolj trdoživo. Zaradi obširnosti sadnih vrst so seveda strategije učinkovitega, a obenem čim bolj zmernega škropljenja ob boleznih in napadih insektov le bežno omenjene. V večjem obsegu nastopajo različne vrste gnojenja, izbira tal ter funkcije humusa.

Stari Grki so imeli ob sebi boga Dioniza, ki je bdel nad pridelkom, človek v času ateizma je v sadovnjaku sam, v najboljšem primeru s knjižnim priročnikom.