Genocid kot nekaj vsakdanjega

Film o holokavstu, ki holokavsta sploh ne pokaže

zelo za

Banalnost zla. Interesno območje (The Zone of Interest, 2023, Jonathan Glazer).

Interesno območje, posneto po romanu Martina Amisa, je Schindlerjev seznam, le da Auschwitza ne pokaže, tako da lahko rečete: to je film o holokavstu, ki holokavsta sploh ne pokaže! Ves čas namreč ostane zunaj Auschwitza, pred vhodom. A da ne pokaže holokavsta, ni res – pokaže prav srce holokavsta, temeljno celico holokavstnega stroja, srečno družino, ki leta 1942 živi ob Auschwitzu, ultimativno srečno družino: družino Rudolfa Hössa (Christian Friedel), ledenega komandanta Auschwitza.

Höss, njegova žena Hedwig (Sandra Hüller) ter njuni prijatelji, prijateljice, znanci, znanke in drugi gostje na majhnem posestvu, ki leži ob ograji Auschwitza, mirno srebajo kavo, zajtrkujejo in večerjajo, kramljajo o krznenih plaščih in vožnji z vlakom, praznujejo rojstne dneve, jezdijo po naravi, občudujejo ročne poslikave, sobe, vrtove, lilije, rožmarin, zelje, cvetačo, buče, koromač in lipe (»Brez besed sem«), slavijo čebele (sami so itak »marljivi« kot čebele), pazijo, da so videti dobro, lepo dišijo (»Francoski je«), piknikirajo, jedo torte, muharijo, otrokom berejo pravljice – zakonca Höss sta res zgledna starša, ugledna državljana in vzorna nemška pionirja na vzhodu. Njuni otroci se igrajo s svinčenimi vojački, se šemijo v nacistične oficirje, se furajo v avtomobilčkih, čofotajo v bazenu in »delijo sladkor«. »Če imaš vse to …«, dahne Hedwigina mati (Imogen Kogge). Reči hoče: če imaš to, drugega ne potrebuješ! Več ne obstaja. To je to. »Res si pristala na nogah, otrok moj.« To je pravo življenje. Popoln dom. Iz ozadja – iz srhljivega, holokavstnega offa, Auschwitza – se medtem neprenehoma slišijo streli, pasji lajež in kriki, iz krematorijev se vali dim. Höss »marljivo dela« in »uvaja prelomne zamisli«.

Obiščejo ga poslovneži, ki ponujajo krematorijske komore, v katerih lahko pri tisoč stopinjah Celzija hkrati zgori »štiristo, petsto enot« in ki se hitro ohladi, tako da omogoča hitro odstranitev pepela in natovarjanje novega kontingenta – trupla se ne bi več kopičila, ampak bi jih sproti »procesirali«. O stroju za množično iztrebljanje Judov se pogovarjajo tako, kot da se pogovarjajo o novem pripomočku za pletenje. To je holokavst! Ta banalnost – to je holokavst! Hössa moti le to, da esesovci v Auschwitzu nenehno trgajo jagode s španskega bezga, ki pa »ne sme utrpeti škode«, saj »služi za krasitev našega taborišča.« V Auschwitzu množično pobijajo Jude, Höss pa žaluje za bezgovimi jagodami.

To je holokavst! Ta brezbrižnost – to je holokavst! Še bolj pa Hössa vznemirijo govorice, da ga hočejo zamenjati in premestiti. Hedwig, ki noče izgubiti tega srečnega, idiličnega, bajnega, blaženega, romantičnega življenja, ponori. »Pokliči Bormana!« Pa: »Govori s Himmlerjem!« In končno: »Pojdi k Hitlerju!« Noče stran. »Tukaj živimo kot v sanjah. Še bolje kot v sanjah. Končno nismo v mestu. Na dlani imamo vse, kar hočemo. Otroci so zdravi, krepki, srečni. Firer je naročil, naj živimo tako.« In doda: »To je naš življenjski prostor.« Kje pa bo vzgajala otroke? Tu je srečna. Te sreče, tega udobja ji ne bo nihče vzel. Od tu jo bodo morali odvleči. To je njeno »interesno območje«. Ta upravičenost do nečloveškosti, ta ravnodušnost do povsem očitne pošastnosti in človeškega trpljenja – to je holokavst. Ta moralni mrak, ta moralna slepota, ta moralni vakuum – to je holokavst. Ta življenjski slog, ta odsotnost empatije in solidarnosti – to je holokavst. Ti ljudje so del birokratsko-industrijskega kolesja, ki poganja holokavst. Nič ni pošastnejšega in genocidnejšega od te normalnosti – od normalnosti, ki poganja holokavst.

Genocid je nekaj vsakdanjega. Interesno območje, ki se začne s tremi minutami totalne teme in konča s čiščenjem tal v spominskem muzeju Auschwitz, spominja na Savlovega sina, le da je brez velikih planov ljudi – veliki plan je rezerviran za holokavst. (Kinodvor + kino)

rbp3NuPLrsQ