May December

zelo za

Navadni ljudje.

Film May December, posnet po resnični zgodbi o ameriški učiteljici Mary Kay Letourneau, ki je zapeljala svojega dvanajstletnega učenca in z njim celo zanosila (ter zaradi vsega tega trpela in sedela), je bil zelo čislan, a letošnje oskarjevske nominacije so ga zaobšle (dobil je le nominacijo za prirejeni scenarij), toda ne nepresenetljivo – filme Todda Haynesa, sicer renomiranega auteurja, vedno preskočijo. Za oskarja je bil nominiran le film Daleč od nebes, ne pa tudi on, režiser – kot režiser ni bil nominiran še nikoli. Niti za Carol niti za film Bob Dylan: 7 obrazov, kaj šele za Temačno vodo ali Safe, v katerem je – kot ženska, ki je alergična na 20. stoletje – briljirala Julianne Moore, ki tokrat igra Gracie Atherton-Yoo, ki je pred triindvajsetimi leti zapeljala in pofukala Joeja, trinajstletnega ameriško-korejskega pomočnika v trgovini za male živali (v kateri je delal po pouku in za vikende), zanosila, se ločila od moža in postala ne le tabloidna senzacija, temveč ameriška škandaloznica in spolna prestopnica št. 1.

Zdaj – leta 2015 – sta še vedno skupaj (njega igra Charles Melton), tu in tam si ju še kdo privošči (s »škatlo dreka«), sicer pa živita mirno in »normalno« družinsko življenje (s tremi otroki), dokler se ne prikaže holivudska zvezdnica Elizabeth Berry (Natalie Portman), ki naj bi jo igrala v prestižnem neodvisnem filmu. Stara – in visoka – je toliko kot Gracie, ko se je prvič pofukala z Joejem, rada bi se pripravila na vlogo, od Gracie pa pričakuje, da ji bo omogočila lažje »vživetje«. Da bi jo lahko naštudirala in da bi ugotovila, kdo je pofukal koga, Gracie Joeja ali Joe Gracie, mora nekaj časa preživeti z njo in njeno »sladko« in »priljubljeno« družino, toda ko se parazitsko – z vnemo igralske Metode – prilepi nanje (in na vse, ki jo poznajo, z njenim prvim možem in vso »razširjeno« družino vred), je vprašanje le: ali si lahko v času, ko je identiteta le še igranje vloge, sam izbereš vlogo? Ali pa: kako ti spremeni identiteto ta, ki te igra? In seveda: kdaj bo Elizabeth postala Gracie in se pofukala z Joejem? Njegovo življenje itak vidi le kot »zgodbo«. A tudi drugi hočejo svoja življenja spremeniti v »zgodbe«. Vsi sodelujejo, pripovedujejo o Gracie, razkrivajo skrivnosti in intimnosti, fabricirajo »travme«, trgujejo, po malem tudi izsiljujejo.

In May December je metagroteska o »resničnostnih« ljudeh, ki znajo šokirati sebe, ki v sebi skrivajo filme in ki komaj čakajo, da jih kdo odigra in da spektakel postanejo vsaj v filmih – da so torej monumentalni vsaj v filmih, če že ravno v resničnem življenju niso. Imerzivni so. Čakajo na film in igralce, ki jih bodo odrešili – in prelevili v »nekoga«. Zdaj bodo končno »nekdo«. Prej so le drug drugemu ustvarjali slabe »kulturne spomine«. Te pornifikacije, rentgenizacije in kinematizacije svojih življenj ne čutijo kot obliko dominacije ali posilstvo, toda sam film ne skriva, da ti film destabilizira in uniči življenje (»Ravno sta se ustalila – zdaj pa film«) in da ima filmsko obdelovanje resničnih ljudi težo in impakt posilstva trinajstletnika. Joe je bil star trinajst let, zato odnos ni bil konsenzualen – ali to pomeni, da se je le pretvarjal, da med seksom uživa, tako kot Elizabeth, ki pravi, da se med snemanjem erotičnih prizorov pretvarja, da uživa, pa čeravno dejansko uživa (še toliko bolj, ker so v snemalni ekipi sami moški, ki požirajo sapo)? Kdaj se v takšnih prizorih neha pretvarjati, da uživa? Kdaj se seks v filmu iz konsenza spremeni v zlorabo – posilstvo? Kot da ni konsenz že sam po sebi seksualiziran in pervertiran? Je kaj bolj perverznega – in abuzivnega, če hočete – od konsenza? Konsenz prikriva igro. Konsenz je hrbtna stran zlorabe. Čakajte, da si začne Elizabeth na laptopu ogledovati avdicije trinajstletnikov, ki kandidirajo za vlogo Joeja. Zato vprašanje ni: ali bo po koncu snemanja nehala biti Gracie? Ampak: kaj, če je že bila Gracie, še preden je spoznala Gracie? In kaj, če do odraslega Joeja čuti to, kar je Gracie do njega čutila, ko je bil star trinajst let?

Film May December v resnici naslavlja teme, ki jih je odprlo gibanje #MeToo, le da logiko telenovelistično obrne – v vlogo »abuzivnega« moškega postavi »nedolžnega« trinajstletnika, ki se je zdaj, triindvajset let kasneje, oprijel emancipacije in opolnomočenja. Toda neodvisen bo le toliko, kot bo neodvisen film, v katerem bo igrala Elizabeth. (VOD)