Mariana Enriquez: Kar smo izgubile v ognju

+ + + +

Strašljivo čisto zraven nas

Mariana Enriquez (1973), argentinska pripovednica in novinarka, strašno in čudežno uzre čisto blizu vsakdanjega življenja; njene pretežno protagonistke in pripovedovalke zgodb se zdijo malo stabilnejše in pogosto precej bolje gmotno preskrbljene kot svet, v katerega trčijo in jih navda z grozo in poruši njihove predstave o njem. Pogosto so to odraščajnice, ki si šele ustvarjajo identiteto, tudi spolno, in so zato rahle na vsak dražljaj iz okolice; večinska mnenja in prepričanja, s katerimi se spoprijemajo, so pretežno sestavljena iz moških, nasilnih, tudi kriminalnih glasov.

Njen Buenos Aires in njegova predmestja so navdihujoči za pisavo, kakršno goji in ji pripada vseh trinajst zgodb iz zbirke; na eni strani so odtujene posameznice, ki se dolgočasijo ob partnerjih ali pa jim grejo ti na živce s svojimi drobnimi razvadam in tiki in včasih tudi brezskrbnostjo, in njihovo rutino potem vrže iz tira želja, da bi bilo karkoli drugače. Nato partnerji čudežno izginejo, potem ko so prej naletele na zgodbo o nepojasnjenem izginotju ženske, ali pa se tudi sami zaklenejo in občujejo s svetom samo še prek spleta in si želijo, da bi postali del stroja, brezosebni in brezimni.

Na drugi strani Mariano Enriquez privlači socialno dno, berači, dilerji in kadilke kreka, nosečnice narkomanke, kriminalno podzemlje, ki pa ima, tako kot transvestiti, svoje idole in malike, svoje demone in bogove, ki jih navdihujejo afriški kulti, prilagojeni in vraščeni v latinskoameriški urbani vsakdanjik. Vendar niso zaradi aklimatizacije nič manj okrutni, in v zblojenem umu marginalcev se lahko mešanje obeh džungel in obredja sprevrže v krvavo mrcvarjenje in žrtvovanje.

Nekaj zgodb Mariane Enriquez ne skriva koketiranja s klasiko srhljivega romana, recimo s propadom starih hiš pri E. A. Poeju in vsemi tistimi zgodbami o zakletih sobah in skrivnostnih sobanah znotraj razmeroma majhnega volumna. Včasih najde navdih v samoskrunjenju in samopoškodovanju najstnic, v njihovem z demoni obsedenem početju, ki ga ni mogoče ustaviti in racionalizirati. Podvarianta tega je stradanje, vse oblike trpinčenja telesa v imenu lepotnih idealov, popravljanja poškodovane samopodobe in podobnih deviacij.

Mariana Enriquez je v svoji pripovedi ekonomična, tudi kadar se zgodba dogaja v različnih obdobjih, se osredotoči na osnovno, pri čemer je močna v na hitro orisanih strašljivih atmosferah, v notranjih in zunanjih opisih strašljivega. Predvsem pa v njenih zgodbah ne manjka zunanjega, družbenega in političnega okvira; diktatura, inflacija, brezposelnost, splošna negotovost očitno pronicajo skozi slabo izdelane osebnostne opne protagonistk in jih od znotraj uspešno načnejo. Napeto, artikulirano in izredno sugestivno čtivo o urbanih odgovorih na splošno negotovost in labilnost tistega zunaj.