Lyrical Lemonade: All is Yellow

+ +

Lyrical Lemonade je bil sprva skromen internetni blog, ki ga je pri rosnih sedemnajstih zasnoval chicaški režiser in snemalec Cole Bennett, v nekaj letih pa se je projekt razvil v creme de la creme produkcijsko hišo za trendovske trap in pop-rap videospote. Bennettova platforma, ki je na YouTubu do danes zbrala že dobrih 11 milijard ogledov, se je hitro vzpostavila kot odskočna deska za vzpenjajoča se imena (in številne muhe enodnevnice) s tako imenovane soundcloud rap scene, vrhunec priljubljenosti pa je dosegla s sodelovanji s pokojnim emo-trap veljakom Juice WRLD-jem.

Danes je Lyrical Lemonade milijonsko multimedijsko podjetje, pred vrati katerega se nadobudni (t)raperji, željni bleščečega videospota izpod Bennettovih prstov, malodane gnetejo in stegujejo roke visoko v zrak. Sedemindvajsetletni režiser se je vzpostavil kot nekakšen Hype Williams mlade trapovske generacije, zdaj pa se je (neizogibno) preizkusil še kot kurator, a v tej vlogi se ne znajde najbolje. Ja, najbolj zaželeni ustvarjalec raperskih videospotov, ki zadnja leta še zdaleč ne sodeluje zgolj z newageevskimi novinci, temveč tudi z veterani, kakršen je Eminem, je unovčil svoj neizmerni socialni kapital in se prelevil v nekakšnega DJ Khaleda – tistega naduspešnega plezalca po vrhovih lestvic, ki glasbe sploh ne ustvarja, a jo vseeno podpisuje kot avtor – ter dostavil sila napihnjeno natlačenko brez repa in glave. V 14 komadov je natrpal kar 34 izvajalcev, a zdi se, da je dobršen del proračuna zapravil za vložke raperjev in le nekaj drobiža namenil produkciji, ki na celotnem izdelku zveni ceneno in skoraj tako generično, kot bi jo ustvarila generativna umetna inteligenca. Po svoje se zdi prav fascinantno, da je moštvo skoraj 30 producentov, med katerimi najdemo celo očake, kot je Dr. Dre, ustvarilo takšno skrpucalo.

A plošče še zdaleč ne bremenijo zgolj slabi beati. Čeprav je Bennett vpoklical vojsko absolutnih prvoligašev, lahko posrečene verze na plošči preštejemo na prste ene roke. Kuratorju se je očitno zdelo fino in velikopotezno, da v komade stlači nekompatibilne izvajalce, toda te kvaziizvirne kombinacije so večidel izrazito neposrečene. V isti skladbi združiti indie-pop slavčka Gusa Dappertona, momlajočega autocroonerja Lil Yachtyja in tehnično podkovanega rimoklepača Joeyja Bada$$a se že v osnovi zdi pretirano tvegana zamisel, v praksi pa je situacija skorajda boleča.

Zdi se, kot bi avtorji svoje prispevke snemali v osami in brez medsebojnega dialoga, vojska zvočnih inženirjev pa jih je nato skupaj zmetala v sestavljanke iz delcev, ki se ne ujemajo. Pa ne le zato, ker med številnimi izvajalci ni nikakršne kemije, temveč tudi zaradi tematske nekonsistentnosti znotraj posameznih komadov. Skratka, to je kompilacija, ki jo zaznamuje zares katastrofalna odsotnost kuratorske vizije.