»Če družba ne ve, kaj početi z mladimi, potem smo jih pustili na cedilu«

Jani Kovačič je glasbenik in kantavtor, doštudiral je filozofijo in sociologijo, večino življenja je poučeval. Učitelj je bil vse od leta 1982, od tega zadnjih 30 let profesor filozofije na ljubljanski Gimnaziji Bežigrad. Lani se je upokojil. Ko smo ga pred leti vprašali, česa se je mogoče naučiti od mladih, je dejal, da »največ o tem, kakšen je svet v resnici«. Mladi so vedno ogledalo družbe, so odsev sveta, v katerem odraščajo. Z Janijem Kovačičem smo se med drugim pogovarjali tudi o tem – kakšno podobo v ogledalu slikajo generacije dijakov, ki jih je poučeval.

Poučevali ste 40 let, od tega 30 let na bežigrajski gimnaziji. Mladi danes živijo v zelo drugačnem svetu od tistega, v katerem ste odraščali sami, tudi v precej drugačnem od tistega, v katerem so odraščale prve skupine dijakov, ki ste jih poučevali. Ste v tem času pri njih opazili kakšne spremembe? 

Bom začel anekdotično. Nekoč sem lahko v razredu pripovedoval isti vic iz generacije v generacijo, pa so ga razumeli, zadnja leta ni bilo več tako – lanske šale niso več ’vžgale’. Smisel za humor, to, kaj mladi razumejo kot duhovito, se strašno hitro menja. In s tem, si upam trditi, tudi pogled mladih na svet. Nekoč smo vsi imeli podobna izhodišča, brali smo Ostržka, Piko Nogavičko, Grimmove pravljice, pustolovske zgodbe ... Danes se risanke, ki jih gledajo otroci, menjajo vsako leto in le isti letnik se lahko pogovarja o tem. Zato tudi vrednotijo drugače. Vendar je med njimi zaznati strašen upad solidarnosti, to kažejo tudi raziskave, povečana sta narcisoidnost in egoizem. Mladi so postali bolj zaprti in manj družabni. Niso sicer poglobljeni, so pa dosti širši in spretnejši.

Kdaj se je začel ta negativni trend? 

Ko se je začela naša osamosvojitev, je bil temeljni krik v šoli: kritična in samostojna osebnost! In kaj smo dobili? Ljudi, ki so pripravljeni zamenjati svobodo za varnost, ljudi, ki bežijo pred odgovornostjo. Četudi smo mislili, da bomo z blaginjo, ki smo jo želeli, dobili subjekte, smo dobili le individuume. To je, bi rekel, tragedija našega izobraževanja. In vzgoje. Pri tem se, žal, državna birokracija kaže bolj kot odpad in ne kot omara rešitev.

Raziskave sicer kažejo, da kot družba postajamo senzibilnejši, bolj odprti, vendar, drži, raziskave med mladimi kažejo tudi, da je del mladine postal konservativnejši, celo nestrpen. 

Dovolil bi si trditi, da je nestrpnost med mladimi narasla z epidemijo. To pomanjkanje druženja, brušenja v družbi je zagotovo pripomoglo k temu, da so se mladi začeli počutiti bolj ogrožene in se začeli braniti z agresivnostjo, nestrpnostjo in zapiranjem vase. Konservativnost – to je presenečenje, saj je ta ravno protislovna mladosti.

Odrasli svojo nestrpnost, na primer do priseljencev, znajo samo spretneje skriti. Nestrpnost zadeva celotno družbo.

Verjetno bi bilo nepravično to očitati samo mladim. 

Seveda, starejši smo trikrat hujši. Odrasli svojo nestrpnost, na primer do priseljencev, znajo samo spretneje skriti. Nestrpnost zadeva celotno družbo. Če že kritiziramo mlade, je treba namreč vedeti tudi, da ti danes veliko bolj kot starejši vedo, v kakšen svet odraščajo. Svet vidijo, kakršen je, se mu prilagajajo in izbirajo strategije, ki jim bodo omogočile preživetje. Tudi veliko bolje znajo izkoristiti priložnosti, ko in če se jim ponudijo. Odrasli lahko ob tem samo jamramo, zakaj ne upoštevajo naših svetlih idealov. Mlade s tem po nepotrebnem obremenjujemo. Klasičen primer tega je pogrevanje mrtvih nasprotij – partizani in belogardisti. Zgodovina je tu jasna. Mladih ta spor ne zanima, življenja niso pripravljeni zapraviti za nekaj, česar naši pradedje niso rešili.

Je družba mlade pustila na cedilu? 

Če družba ne ve, kaj početi z njimi, kako jih zaposliti, kako zanje ustvariti možnosti, da si bodo lahko ustvarili družine, potem smo jih pustili na cedilu. Paradoks je, da se je na družino zgrnilo to, kar bi morala početi država: izobraževanje, zaposlitev in stanovanja – to so stvari, ki bi jih morala urejati država, država je tista, ki bi morala mladim zagotoviti možnosti in razmere, da bi lahko prosperirali.

Verjetno sta imeli največji vpliv na življenje mladih na eni strani globalizacija in na drugi – tehnologizacija življenja. Pogosto smo kritični do rabe novih tehnologij med mladimi, češ da jim prej škodujejo kot koristijo. 

Za mlade je to samo dobro, za nas starejše je to problem, mi smo tisti, ki ves čas moraliziramo. Tudi sicer preradi moraliziramo, ko gre za mlade. Glejte, ko sem bil otrok in sem bral knjigo, mi je mama govorila, da si bom pokvaril oči. Stari Grki so recimo brali s papirusovih zvitkov. Če bi zagledali knjigo, bi bili verjetno zgroženi. Čisto vseeno je, ali nekaj bereš s tablice ali iz knjige. Okoli knjig se širi fetišizem, češ kako lepo zašelesti obračanje strani in kako dišijo listi v knjigi ... Ah, dajte no! En simpatičen vic obstaja, morda ga poznate ...

Dajte si duška. 

Miški se pogovarjata, ko žvečita filmski trak. Prva drugo vpraša: »Kakšen pa je film?« Pa ji druga odvrne: »Knjiga je bila boljša.« (smeh) Branje je pomembno, saj bereš s sebi lastno hitrostjo in delaš premore in premisleke, kar je izjemno pomembno za višje kognitivne procese, ampak reči hočem, da je res vseeno, s česa nekaj bereš. To, kar je v knjigi napisano, to mora ostati v človeku, ne pa občutek šumenja papirja. Tehnologija je danes za mlade nuja, brez tega pač ne morejo. Naše jamranje ob tem je podobno početju nogometnih navijačev – sodelujemo pri tekmi, navijamo in kričimo, ampak ne moremo dati gola – od otrok pa zahtevamo vse in še več.

Zdi se mi zanimivo, da ste takoj prešli k branju. Raziskave, recimo zadnja mednarodna raziskava o bralni, matematični in naravoslovni pismenosti (PISA), ugotavljajo precejšnje poslabšanje pismenosti med mladimi, mladi vse težje sledijo težjim besedilnim nalogam. Številni strokovnjaki opozarjajo, da je treba vzroke za to iskati tudi v čezmerni rabi novih tehnologij. 

Ni problem samo tehnologija, problem je, da se ljudje ne znajo več poglobiti v stvari, gre za problem koncentracije. Eno je, da imaš možnost, drugo pa, kako jo izkoristiš. Preveč motečih elementov je vsepovsod. Vzemite na primer gledanje televizije. Vsakih 20 minut boste naleteli na oglas. Internet je še hujši. Se pravi: segment traja 20 minut, potem potrebuješ pavzo. Po mojih izkušnjah je tudi pozornost dijakov pri šolski uri mogoče obdržati dobrih 20 minut, potem potrebujejo krajšo pavzo. Študentje bi morali zdržati uro do dve, odrasli pa, kolikor morajo in je treba, saj zanje ni omejitev. Ampak to ni le stvar pametnih telefonov, računalnikov in televizije, kolikor jo mladi sploh še spremljajo. Poglejte samo učbenike. Na eni strani imate nekaj malega besedila, na drugi cel kup sličic. Tudi učbenik povečuje fragmentiranje pozornosti otrok.

PISA je le razgalila stanje. Troje mi pri tem prihaja na misel: Ali je raziskava starokopitna in vrednote zastarele? Ali so generacije res »bolj neumne« in nas je blaginja uspavala? Ali pa gre za drastično spremembo v mišljenju kot odrazu dejanskosti in branje ni več nuja? Vendar, če povzamem Johna Stuarta Millla: Bolje je biti nezadovoljen človek kot zadovoljen prašič, bolje je biti nezadovoljen Sokrat kot zadovoljen bedak.

Bili ste učitelj filozofije. Predstavljam si, da je brez zmožnosti poglobljenega branja nemogoče brati in razumeti filozofska besedila, na primer Platonovo Državo ali Descartesove Meditacije.

Pri pouku smo včasih pet minut namenili poeziji. In že kakšna enostavna, duhovita pesmica Andreja Rozmana - Roze je za dijake izziv. Prebrali smo pesem Naramnici o gospodu, ki se mu naramnici skregata, ko pa ima gospod vsega skupaj zadosti, si kupi pas. Dijake sem vprašal, kako razumejo to zabavno pesem. Tišina. Nič ne zinejo, da ne bi izpadli neumni, pa četudi ni napačnih odgovorov. Ne upajo si imeti mnenja in predvsem – ne želijo si, da bi se jim drugi posmehovali. Lastno mnenje je v najstniških letih krepko tveganje.

Otroci so družinski projekt in od njih se pričakuje, da presežejo starše. Ta pritisk družine je res grozljiv.

Tudi v odraslih letih. 

Jasno. Ampak prej ste omenili Državo in Meditacije. Ja, to sta temeljna, ne preveč zahtevna teksta, za katera se pričakuje, da bi ju dijaki morali razumeti. Morda bi dodal še Aristotelovo Nikomahovo etiko. Po mojem je napaka, da je filozofija v tretjem letniku (filozofija se v gimnazijskem programu poučuje v tretjem ali četrtem letniku oziroma v obeh, op. a.). Kdor poučuje, bo opazil, kakšen skok naredijo dijaki iz tretjega letnika v četrtega in kako v četrtem letniku dosti bolje razumejo kompleksne sisteme. V četrtem letniku dijaki drugače razpravljajo kot oni iz tretjega. Dozorijo. Za velik del dijakov lahko stvari pridejo prezgodaj, to pa se negativno odrazi in se jim te vsebine zamerijo. Rečejo si: Saj tega ne bom nikoli potreboval, to je brezveze, to je pretežko ... To je škoda – predvsem zanje. Za odrasle pa velja Descartesov rek: Pamet je najpravičneje razdeljena ljudem, vsak je prepričan, da je ima dovolj.

Naloga učitelja je, da mlade tudi motivira. Ampak raziskave kažejo, da slovenski dijaki – v primerjavi z drugimi dijaki v državah OECD – poročajo o podpovprečni kakovosti odnosov z učitelji. Petnajst odstotkov dijakov, ki so sodelovali v zadnji raziskavi PISA, je celo poročalo, da se počutijo ustrahovane od učiteljev v šoli. 

Zlasti matematika je rada bavbav, ker je precizna in natančna, pri takih zadevah se strah in negotovost še toliko bolj izrazita. Strah je navadno posledica negotovosti. Tu lahko učitelj pomaga. Ampak jasno, nekateri učitelji so dijakom bolj simpatični in drugi manj, tudi učitelji so ljudje. Vseeno bi si upal trditi, da dijaki učiteljem najbolj zamerijo, če so nepravični. Če so strogi, to ni problem. Nepravičnost je tista, ki dijake najbolj prizadene. Seveda, če bo dijak dobil slabo oceno, naslednji odmor ne bo večjega kretena od učitelja, ki mu je to oceno dal. To je treba vzeti z rezervo. Gre za razburjenje najstnika, njihovo razpoloženje pa je kot aprilsko vreme.

Učitelj verjetno vseeno mora biti avtoriteta. 

Že, ampak avtoritete se ne smeš bati, moraš jo spoštovati. Spoštovanje se ne sme zamenjevati za strah. Huje je, in to, žal, drži, da nekateri učitelji v tem strahu uživajo. Tako morda sorazmerno hitro dosežejo v razredu to, kar od dijakov pričakujejo – disciplino in spominsko znanje. Takšno znanje se potem ocenjuje. Ker so ocene dobre, šola rezultat takšnega dela ocenjuje kot ugodnega. Najbolj narobe pa je, kadar za razrede z odličnimi ocenami menimo, da nimajo problemov. Kako nimajo problemov? Seveda jih imajo, saj gre vendar za najstnike. Ampak ti uradnikov ne zanimajo.

Kdaj se zdi, kot da so šole prej tovarne ocen kot znanja. Mladi doživljajo prehude pritiske? Ves čas morajo zbirati točke, razmišljati morajo, kaj bodo počeli v zrelih letih, potem so tu še pritiski staršev ... 

Otroci so družinski projekt in od njih se pričakuje, da presežejo starše. Ta pritisk družine je res grozljiv. Ampak to praviloma počno starši, ki so izgubili stik z otrokom. Na učitelje danes družba brezglavo prenaša vzgojne funkcije, naloga šole je v prvi vrsti izobraževanje. Jasno, da je šola tudi vzgoja, ampak ne sme izriniti družine. Vendar smo vzgojo prepustili šoli, cerkvi in raznim športnim društvom, kjer otroci preživijo večino dneva. Medtem ko starši tičijo po osem ur na dan v službi, kar je lažje kot krotiti najstnika. Kdaj starši sploh še vidijo otroke? Kvečjemu zjutraj in zvečer, pa še takrat se otroci verjetno skrivajo v svoji sobi. Nakar, da bi se vsaj malo odkupili, razglasijo, da imajo posebne potrebe, ali pa z odvetniki hodijo v šolo. Otroci jim to vračajo z dobrimi ocenami, saj se tudi oni hočejo prikupiti staršem. Redko kdo pa je srečen.

Četudi smo mislili, da bomo z blaginjo, ki smo jo želeli, dobili subjekte, smo dobili le individuume. To je, bi rekel, tragedija našega izobraževanja.

Kaj pa znanje, ali cenimo vsaj znanje?

Težko pozabim tiste v šoli, ki jim nič ni šlo v glavo, potem pa so postali obrtniki in si zgradili hišo, ti si pa študiral – cepec neumni! Ampak ti prvi so se očitno dobro znašli in so preskrbljeni bolje kot študirani. Izobrazba, žal, ni prednost. Morda če se poveže s poslovnostjo. A vseeno je šolski sistem še edini javni sistem pri nas, ki še kar dobro deluje. Če imaš javno šolstvo, imaš v družbi postavljen standard kot pomembno družbeno uravnilovko. To je nekaj, kar združuje in povezuje družbo in ne nazadnje – dela državo. Veste, kaj so nam rekli v vojski, da moraš narediti, ko okupiraš kako vas ali mestece?

Povejte. 

Ujeti moraš župana, župnika, oštirja in pa – učitelja. Potem lahko komandiraš. Prevečkrat pozabimo, kako zelo pomembna je šola za delovanje družbe.