Komentar / Pogojno koristna
Afera sodna palača
Nakup sodne podrtije je doslej največja afera te koalicije. Škoda je materialna (nekaj proč vrženih milijonov) in politična – še zmanjšano zaupanje v oblast, posredno pa točke za Janšo. Pogojno pa je afera tudi koristna.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Nakup sodne podrtije je doslej največja afera te koalicije. Škoda je materialna (nekaj proč vrženih milijonov) in politična – še zmanjšano zaupanje v oblast, posredno pa točke za Janšo. Pogojno pa je afera tudi koristna.
Dogajanje se je sukalo okoli štirih protagonistov: pravosodne ministrice, stranke SD, premiera in deloma še neznane skupinice znotraj in zunaj ministrstva, ki je zrežirala nakup.
Ministrica je pokazala več obrazov, ne vseh lepih. Kot kaže, v sumljivi nakup sama ni bila vpletena, potem pa sledijo »toda«. Pred izbruhom afere se je za milijonski nakup zanimala skrajno površno. Po izbruhu ga je najprej zagovarjala, češ da je racionalen, nato ugotovila, da gre za mahinacijo, in uperila prst v notranje zarotnike in stranko SD. Jadro je obrnila šele, ko ji je šlo za lastno politično kožo. Pred afero je tudi niso motili ljudje, ki jih zdaj obtožuje škandaloznega nakupa.
Ne glede na to je odigrala koristno vlogo. Če ne bi bila borka in če bi po nareku svoje stranke takoj odstopila, bi kmalu vse potihnilo, na ministrstvu bi vse ostalo po starem, žgoča problematika prestreljenosti državne administracije s strankarskimi ljudmi pa ne bi bila tako javno razgaljena.
Tudi obraz SD ni ravno lep. Afera je utrdila vtis, da SD politiko rada meša z zasebnimi posli in v tem trgovskem duhu pod mizo po potrebi sodeluje tudi s SDS. Stranka je ostro pritiskala na ministrico, naj takoj odstopi. Po eni strani upravičeno, saj je res objektivno odgovorna, nakup pa grozljiv, še bolj pa zato, da bi afera in vpletenost njenih ljudi v posel čim prej padli v pozabo. Pritiskala je tudi na Goloba, naj ministrico čim prej odslovi, in grozila celo z izstopom iz koalicije. Afera je oslabila Fajonovo, voditeljico brez karizme, milo rečeno. Toda če bo zamenjana in jo bo nasledil na primer »ljudski« Han, je prečiščenje stranke, o katerem je govoril evropski poslanec Brglez, prazno upanje. Še več, take kadrovske spremembe v SD bi lahko v končni posledici privedle celo do odkritega pakta SDS-SD.
Afera se bo res razpletla šele, ko bodo svoje rekli policija, tožilstvo, sodišča. To ne bo kmalu. S tem smo pri tretjem protagonistu, Golobu. Ministrice ni takoj odslovil; to bi bilo najudobneje, a bi pustilo vtis, da je vsa politika enaka, gnila in vedno vse pomete pod preprogo. Premier je z odlaganjem odločitve torej ravnal prav, hkrati pa je pustil SD, da se duši v lastni omaki. Igral je deloma v škodo koalicije in nekoliko tvegano, a ne preveč. Zdaj ministrico odslavlja, in to upravičeno – objektivno je odgovorna, pri nakupu je pokazala obupno malomarnost, ministrstva ni obvladovala. Pri iskanju novega ministra pa Golob ne bo mogel sprejeti kar vsakega, od SD predlaganega imena – potreben je razčiščevalec, ne prikrivalec.
Četrti protagonist – mojstri, vpleteni v mahinacijo – morda ne bo nikoli v celoti znan. Z njim je tesno povezan problem, na katerem je zrasla vsa afera. Gre za nesrečno državno administracijo, ki jo je politika postopoma prestrelila in deformirala s svojimi ljudmi, pogosto nesposobnimi in bolj lojalnimi posamičnim strankam kot državi. V različne podsisteme sta največ svojih kadrov infiltrirali SDS in SD, pač zato, ker imata največjo kilometrino in mešetarsko miselnost. Enačiti stranki nikakor ne gre, kljub uradni sovražnosti pa včasih sodelujeta po načelu jaz tebi, ti meni in se pri pretakanju javnega denarja v zasebne ali strankarske žepe povezujeta z lobiji in posamezniki. Kaže, da je bilo tako tudi na pravosodnem ministrstvu. Kot je bilo zapisano v prejšnji Mladini, sta moteč faktor v tej ustaljeni političnokšeftarski igri samo GS kot nova in Levica kot novejša in nekoliko netipična stranka.
Od politike zmaličena javna uprava je velikanski problem, saj brez sposobne, poštene in avtonomne administracije ni mogoče uspešno voditi države. To dejstvo v marsičem blokira razvoj Slovenije. Prilaščanje javnih denarjev je mogoče tudi zato, ker akterji takih poslov zaradi ohlapne, krčenju javnega in skupnega naklonjene zakonodaje tvegajo malo. Tudi zakonodaja je izdelek politike. Sodstvo pa take tipe rado obravnava prizanesljiveje kot kurje tatove.
Problema na hitro ni mogoče rešiti. Toda če se je vlada kaj naučila iz afere, se ga bo lotila. To je pogojna koristnost afere. Kak za tatove javnega denarja ugoden zakon se da spremeniti tudi hitro, če je volja. K temu se je s svojim odlaganjem odhoda ministrice po svoje zavezal premier Golob. Če bo tu kaj dosegel (pomaga si lahko s priporočili računskega sodišča), bo državi prihranil veliko denarja, sebi pa povrnil nekaj ugleda.
Kako in kam se bo iz globoke krize izvila SD, še ni jasno. Nekaj napetosti z GS bo gotovo ostalo. Toda vse tri vladne stranke lahko upajo na nekakšno prihodnost le pod tremi pogoji: da si ne bodo metale polen pod noge, da bodo preprečevale afere, te bližnjice v politični grob, in da bo, tretjič, koalicija do volitev pokazala kaj konkretnega zlasti v zdravstvu in pri stanovanjih. Brez tega minimuma nobeni ni zagotovljen niti obstoj, kaj šele drugi mandat.
Za SD pa velja: pajdašenje s SDS na kakršnikoli ravni je izdaja njenih volivcev in demokratične, kolikor toliko spodobne Slovenije.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.