Poziv slovenskemu filmu, naj se že zaboga premakne

Trip s kamero, avatarjem časa, ki se le napol spomni svojih sanj

zelo za

Dolgega dne potovanje v noč. Ne misli, da bo kdaj mimo (Tomaž Grom, 2023).

Ne misli, da bo kdaj mimo, dobitnik vesne za najboljši film na lanskem Festivalu slovenskega filma, je film očeta, ki ne more preboleti sinove smrti – film o svetu, v katerem nič ne traja. Obenem pa je puzzle – film s tvistom, ki pa ga nihče ne pojasni: če ne veste, zakaj se dogaja to, kar se dogaja (če torej ne veste, da je skriti gibalec tega gibanja »nerazumljiva« smrt), ga ne boste povsem razumeli, a film vam te skrivnosti – da ga žene, oživlja in osmišlja smrt – ne bo razkril. Tudi na koncu ne. Kriptičen film. Nič bolj kot Mulholland Drive ali Lani v Marienbadu. In nič manj kot Week-End ali I’m Thinking of Ending Things. Lahko bi bil naslovljen tudi Stalker, Avantura, Dolgega dne potovanje v noč ali A Ghost Story. A brez panike – v film boste zlahka padli. Ker se giblje – v ritmu Koyaanisqatsija. In ker vas bo odnesel s sabo. Na nerazumljiv način.

Ne misli, da bo kdaj mimo – eksperimentalni film, vreden kultnega avantgardnega Léger-Murphyjevega Mehaničnega baleta (1924), karnevalske kaskade gibanja ponavljanja in ponavljanja gibanja – je neskončni tracking shot, permanentni travelling kamere, ki je tekoča, živa, agonična in nezadržna – kot solza. Tomaž Grom, režiser, scenarist, montažer, komponist in snemalec, to metakamero – izredno fluidno, koreografirano in razigrano na monoton način ob rekvijemsko monotonem udarjanju enega in istega molovskega akorda (monotonija je tu sporočilo) – vozi po stanovanjih, ulicah, hodnikih, podhodih, postajah, metrojih, parkih, parkiriščih, križiščih, igriščih, letoviščih, stopniščih, gradbiščih, straniščih, trgih, gozdovih, drevoredih, ropotarnicah, trajektih, skladiščih, mestih, velemestih (Berlin ipd.) in Metelkovi, ob morju, pod mostovi, oblaki, tušem in lučmi, po snegu, podnevi in ponoči, skozi okna, med stoli, hišami, stenami, rožami, sončnicami, oljkami, monumenti, železniškimi tiri, računalniškimi ekrani, nogami, knjigami, kolesarji, turisti, sprehajalci in protestniki. Zdaj se dviguje, zdaj spušča, zdaj lebdi, zdaj plava, zdaj zdrsne v mrak, zdaj švistne iz mraka, nikoli se ne ustavi. Tega mola – tega gibanja, tega časa, tega gibanja časa – ni nikoli konec. Mol za nekaj trenutkov celo obmolkne – kamera nikoli. Potuje, leti, blazni naprej.

A nikoli ne pride do konca. Nikoli ne pride do cilja. Nikoli ne pride do rešitve.

Njen cilj je gibanje. Prihajanje. Odhajanje.

In vse te hitre vožnje kamere so kadri-sekvence, mali, minimalistični, pikareskni, orbitalni videi, pomnoženi, raztroseni in ponavljani, kalejdoskopske zanke, vizualne ekstaze glasbenega loopa, lirične instalacije, variacije, Möbiusovi trakovi, pospešeni žurnali, kompulzivni dnevniki, rašomonske revizije Neskončnega dneva. A nobenih obrazov ne vidimo. In nobenih velikih planov. In tudi dialogov ni. Le izredno čustvena, vrtoglava, imerzivna simfonija gibanja. To, kar vidimo, ni tok zavesti, temveč tok vesti. Brez igralcev, brez setov.

Ne misli, da bo kdaj mimo je trip s kamero, avatarjem časa, ki se le napol spomni svojih sanj. Tako kot je bil trip s kamero Mož s kamero, ki ga je leta 1929 posnel ruski cineast Dziga Vertov. In poema Ne misli, da bo kdaj mimo, ki bi se lahko začela s prvim verzom Prešernove poeme Kam? (»Ko brez miru okrog divjam«) in končala z zadnjima dvema verzoma (»in de ni mesta vrh zemljé, kjer bi pozabil to gorje«), v resnici izgleda kot reimaginacija Moža s kamero – reimaginacija filma, ki je tako kot Gromov film eksperimentiral s filmskim potencialom in ki bi ga morali Slovenci reimaginirati ali rimejkirati »takoj«, potemtakem pred slabimi stotimi leti, na začetku tridesetih let prejšnjega stoletja, ko so posneli filma V kraljestvu zlatoroga (1931) in Triglavske strmine (1932), prva slovenska nema celovečerca, tripa na Triglav. Namesto Zlatoroga – ali Strmin (ki so bile itak rimejk Zlatoroga) – bi morali posneti slovenskega Moža s kamero. Če bi ga, bi danes filmsko sijali – tako pa se še vedno opotekamo v otroškem obdobju filma. Z vsemi otroškimi boleznimi vred. Gromov film, ki bolj beži proti nečemu kot pa pred nečim (ali nekom), je poziv h gibanju, poziv slovenskemu filmu, naj se že zaboga premakne. Naj se že začne gibati. Naj že postane gibanje (magari val, novi val). Naj se že znebi te svoje »centristične« zatohlosti, postanosti in zadahlosti. Naj se že prezrači. Morda je čas, da se vrne na Triglav. Se bo vsaj premaknil. (Kinodvor)