Bartonova akademija

zelo za

Non nobis solum nati sumus.

Bartonova akademija, ki se dogaja decembra 1970, gre po poti Društva mrtvih pesnikov, ki se dogaja dobrih deset let prej, toda Paul Hunham (Paul Giamatti), profesor na Bartonovi akademiji, prestižni novoangleški deški šoli, je popolno nasprotje Johna Keatinga (Robin Williams), profesorja na Weltonovi akademiji, prestižni novoangleški deški šoli. Hunham je strog, tog, zagaman, avtoritativen. Brezkompromisen. Nefleksibilen. Brez empatije. Agresiven. Zoprn. Vzvišen. Nepriljubljen. Poln samega sebe, svojega notranjega mraka in svoje zatrte genialnosti – o antiki, ki jo poučuje, ve več kot vsi antični avtorji skupaj.

Tudi sam je hodil na to akademijo, pa čeravno je bil iz nižjega sloja – štipendijo so mu prinesle nadarjenost, prizadevnost, sla po učenju in volja do vedenja. Zato očitno težko razume vse te razvajene bogataške otroke, ki so se rodili z zlato žlico, pa ni nič z njimi – mentalno se jim ne ljubi niti pretegniti, kaj šele, da bi pokazali kako slo po vedenju in učenju, a podedovali bodo kraljestvo in kompletno strukturo oblasti. Od tod njegov resentiment. Njegova jeza. Njegov prezir. Njegova večna lakota. Sina nekega bogatega senatorja – in donatorja – oceni tako slabo, da ga ne sprejmejo na Princeton. To je njegovo razredno maščevanje. To je njegova mala revolucija – še toliko bolj, ker akademija zaradi tega izgubi velikega donatorja. A njegov razredni boj gre le do te točke – več vem od vas! Nikoli ne boste vedeli toliko kot jaz! Nikoli me ne boste dohiteli, kaj šele prehiteli!

Leta 1970 se je mladina – ne le v Ameriki, temveč širom sveta – takšnim zategnjenim, zateženim, konservativnim, avtoritarnim profesorjem uprla, Hunhama pa se to ne dotakne. Pa ne le zato, ker je Bartonova akademija gated community, nepredušno zaprta skupnost, zamrznjena v času, bogastvu in uresničenem ameriškem snu, ampak tudi zato, ker je Hunham – revolucionar, ki ne mara ljudi – imun na realnost in alergičen na sedanjost. Vse se spremeni, ko mora med božičnimi počitnicami, ki naj bi mu prinesle samoto (branje!), za kazen poskrbeti za tiste učence, ki za božič nimajo kam. Med njimi sta tudi briljantni, nemirni, uporniški Angus (Dominic Sessa), čigar mati je odpotovala na medene tedne, in Mary (Da’Vine Joy Randolph), temnopolta kuharica, ki žaluje za sinom, gojencem Bartonove akademije, padlim v Vietnamu (ker ni imel denarja za koledž, je odšel na vojno!), vsi trije pa postanejo ad hoc »intersekcijska« družina, skupnost in podporna skupina, ko neki bogataš vse ostale učence s helikopterjem odpelje na smučanje. Čas je, da se Hunham, Angus in Mary spoznajo – in čakajo jih šoki, drame, trilerji. Vsi imajo svoje mučne skrivnosti, svoje travme, svoje neuspehe, toda Bartonova akademija mučnih skrivnosti, travm in neuspehov ne prikazuje kot nekaj, kar terja odrešitev, ampak odrešitev vidi v njih samih – v mučnih skrivnostih, travmah in neuspehih.

Bartonova akademija slavi transformativni, revolucionarni potencial mučnih skrivnosti, travm in neuspehov, pa tudi strahu, da boš odrasel v svojega očeta ali svojo mater. Hunham, Angus in Mary se odpeljejo v Boston, kjer si Hunham in Angus ogledata Pennovega Malega in velikega moža, enega izmed ključnih filmov sedemdesetih. Alexander Payne, fen kinematografije sedemdesetih, pravi, da je hotel posneti film iz sedemdesetih. In v tem je čudovito uspel – Bartonova akademija, dejansko »rimejk« Pagnolovega filma Merlusse (1935), je eden izmed največjih filmov sedemdesetih, saj ima njihovo senzibilnost, njihov ton, njihove labirintne emocije, njihovo zrno, njihovo estetiko, njihove trope, njihovo vizualno paleto, njihovo melanholijo, njihovo ambicijo, njihove oči ter njihovo obsedenost z neprilagojenci, izgubljenci, izkoreninjenci in drugimi ostanki dneva. (Kinodvor + kino)