Tone Partljič: Strnišča. Zgodbe o otrocih in vojni

+ + +

Iz spomina in pričevanj

Tone Partljič (1940) se je tudi v svojih drugih delih posvečal otroškemu pogledu; njegova prva prebojna in nagrajevana zbirka Hotel sem prijeti sonce je bila zbirka zgodb, namenjena odraščajnikom. V komediji Moj ata, socialistični kulak je Tinček, ki pridno pobira in ponavlja vse, kar sliši, ne da bi razumel politično razsežnost, motor komedijskega zapleta, in to v časih, ko je bilo treba biti še posebej previden, kaj in kje govoriš. Podobno v komediji En dan resnice Katka postavi svet na preizkušnjo, ko od dedka zahteva, da se en sam dan ne zlaže, pa gre potem vse narobe, od službe do zakona. Sicer daje Partljič glas in pripovedno perspektivo – če ne ravno otrokom – malemu človeku, ki je pogosto prevrtljiv in upogljiv pri svojih odločitvah, torej načeloma neheroičen in z močnim preživetvenim gonom. Da je zbirko devetih novel ali zgodb Strnišča posvetil otrokom v tako občutljivem času, kot je vojna, samo potrjuje njegovo siceršnjo pisateljsko usmeritev.

Devet proz je nanizanih kronološko, torej od časov prve vojne na Primorskem, ko se nam zdi, da pokukamo v spočetje in rojstvo protagonista njegovega prejšnjega romana Veter z vzhoda, ki govori o usodi primorskih migrantov. Ti so, potem ko je zahod dežele pripadel fašistični Italiji, pribežali v Maribor in bili tam deležni posmeha domačinov. Izstopa režiser Jože Babič, pri katerega čudežnem rojstvu smo navzoči – čudežnem zato, ker se ded, namesto deljenja pričakovanih batin hčeri, ki je pridelala pankrta, čisto razneži, počloveči. Zaključi se z zgodbo narodnostno in versko mešanega para iz Sarajeva, ki ga je v devetdesetih letih ubil ostrostrelec in so ga zaradi nerazdružljivosti poimenovali Romeo in Julija, kar spremljamo skozi različna pričevanja.

Največ zgodb je seveda iz spominskega bazena, torej druga vojna na Štajerskem, pričakovanje očeta, ki je v ruskem ujetništvu, saj je prebegnil na drugo stran, zraven zgodbe tistih, ki so očete v rdečearmadnih kolonah zaman čakali. Vmes so zgodbe razseljenih, ’ukradenih’ otrok, ki so jih vzeli staršem in jih ponemčevali, ena je posvečena otrokom ’matere naroda’ Magde Goebbels, ki jih je dala zastrupiti ob suicidalni orgiji z Vodjo v bunkerju tik pred osvoboditvijo Berlina. Drugo stran predstavlja zgodba o prevzgoji folksdojčerjev v za to postavljenih taboriščih, ki jo kot izpoved sliši pisatelj med bivanjem na turistični kmetiji.

Partljič v zaključni besedi pravzaprav ponovi, kar spiše v zgodbah, to pa je pretresenost, da so lahko v vojnah, katerih breme »naj si oprtajo predvsem tisti, ki intenzivno izdelujejo orožje in ga vsiljivo prodajajo«, žrtve tudi otroci s svojo nedolžnostjo in preprostimi zahtevami po hrani, udobju, varnosti. Za naslov zbirke je uporabljena beseda za požeto njivo, s katero je taboriščnica opisala svoje stanje po izgubi sina; spoznanje, da vsaka vojna pušča strnišča, ranljivo in neplodno in zoprno pikajoče prostranstvo, je temeljno sporočilo, ki ga prenašajo te pretežno veristično spisane in memoarsko podprte zgodbe, opremljene s črno-belimi fotografijami Stojana Kerblerja.