Dominika Švarc Pipan / »Vsi so se postavili proti meni, le Tanja Fajon ne«

Z Dominiko Švarc Pipan smo se sestali na ministrstvu za pravosodje dan po tem, ko je o svoji politični prihodnosti govorila s predsednikom vlade. Za širšo javnost je bil januar 2024 čas, v katerem je besedna zveza objektivna odgovornost dobila nov pomen. Kako naj ravna politik, ki naredi napako? Njeni kritiki, predvsem bivši kolegi iz SD in tudi politiki iz SDS, so želeli, da bi se nemudoma posula s pepelom in molče odšla. Predvsem pa, da sama ne bi preiskovala, kaj je pri projektu, za katerega je bila odgovorna, šlo narobe. Odločila se je, da bo odšla. A šele po tem, ko je v sefih pravosodnega ministrstva zavarovala nekaj dokazov. Ti zdaj tam še vedno čakajo na prihod kriminalistov. O tem gotovo nekaj ve, konec koncev je od leta 2010 do 2016 opravljala tožilsko delo na meddržavnih sodiščih.

V prvih odzivih na afero sodna stavba ste branili sodelavce. Ponavljali ste, da je bil nakup stavbe na Litijski cesti ugoden. Kdaj točno ste se zavedeli, da so vas naplahtali in da so nekateri z vami manipulirali? 

Trenutek, ko sem se zavedela, da se pri tej zgodbi nekaj ne sklada, sta bila 11. in 12. januar, ko sem ugotovila, da so sodelavci, ki so bili povezani s tem poslom, torej Simon Starček, tedaj še vodja službe za investicije, generalni sekretar ministrstva Uroš Gojkovič, državni sekretar Igor Šoltes in generalni sekretar stranke SD Klemen Žibert, zamenjali telefone. Tedaj mi je zasvetila lučka, da je tukaj v ozadju nekaj več. Nato sem poskušala pridobiti dokumente. Dotlej sem namreč imela dostop le do tiste dokumentacije, ki so jo sodelavci vnesli v digitalni arhiv. Kmalu sem ugotovila, da nekaterih ključnih dokumentov, kot je zapisnik ogleda, ni. Ko sem te manjkajoče dokumente poskušala pridobiti iz sekretariata, so nastajale nove in nove težave. Na veliko pozivov, ustnih in pisnih, nisem dobivala odgovorov. To stanje je trajalo vse do 25. januarja, dokler nisem zamenjala generalnega sekretarja Uroša Gojkoviča.

Ključni dogodek je bila torej zamenjava telefonov. Da imajo nekateri sodelavci nove telefone, pa ste ugotovili, ko vam je aplikacija Signal, prek katere ste komunicirali, sporočila, da so se spremenile varnostne številke nekaterih sogovornikov? 

To je bil šele indic, ki pa sem ga morala raziskati. Edini, ki sem mu to menjavo telefonov takoj omenila, je bil državni sekretar Šoltes. Ko sem ga vprašala, zakaj je menjal telefon, je pokazal kar precej strahu in nervoze, ni znal točno pojasniti, nato mu je kolega, ki je stal ob meni, pomagal pri iskanju odgovora: Si telefon izgubil ali se ti je pokvaril – mu je rekel. Odgovoril je, da se mu je pokvaril. Potem sem nekaj časa tiho opazovala dogodke okoli sebe, poskušala sem zbrati dokumentacijo, da bi si sestavila sliko. To je bil najtežji del, ker sem ravnala tako, da akterji tega posla ne bi zaslutili, da vem kaj več od tega, kar so mislili, da vem. V tem delu je bilo moje ravnanje kar precej, kako bi rekla …

Konspirativno? 

… da, konspirativno. Zelo težko se je bilo »držati nazaj«, saj sem si želela odkritega pogovora z recimo generalnim sekretarjem SD Klemnom Žibertom in še s kom o tem, ali, kako intenzivno in zakaj se je generalni sekretar Klemen Žibert vmešaval v ta posel.

Morda je tukaj za bralce potrebna krajša razlaga. Intervju poteka na ministrstvu za pravosodje, toda sekretariat ministrstva, ki ga je vodil Gojkovič in ki je organiziral nakup stavbe na Litijski cesti, dejansko nima prostorov v tej stavbi, ampak v drugi, čez cesto. Kaj počnejo, ste videli le v digitalni obliki? 

Drži, na ministrstvu govorimo o trojki in šestki. Nadzor lahko imam le nad delom ministrstva, ki je v tej stavbi, kjer smo sedaj, kjer je moj kabinet. Na drugi strani ceste pa je sekretariat, katerega vodenje sem tudi s prenosom vseh pooblastil zaupala generalnemu sekretarju Gojkoviču.

Zakaj ste na začetku mandata nanj prenesli vsa pooblastila? 

Tako si je želel, pri tem je tudi vztrajal. Marsikaj na začetku mandata ni bilo odvisno od mene. Stranka je že na začetku – in to je očitno običajna praksa – prišla k meni s seznamom ljudi, ki naj jih zaposlim na ministrstvu. Temu sem se uprla, vodstvu SD sem dejala, da stranke ne dojemam kot zavoda za zaposlovanje in da si želim v svoji ekipi strokovnjake. Je pa res, da so v stranki pri nekaterih ljudeh vztrajali. Kadrovanje teče tako, da ti generalni sekretar stranke – tedaj je bil to Dejan Levanič – reče, vzemite to in to osebo v kabinet, nato ji bomo službo uredili drugje. Sama sem dosegla vsaj, da sem s seboj v kabinet pripeljala ljudi, ki so pri meni tudi ostali.

Kdo je izbral Gojkoviča? Z njim sta se sicer poznala že od prej, ko ste še bili državna sekretarka na pravosodnem ministrstvu in je bil on prvič generalni sekretar. 

Gojkovič je bil generalni sekretar v času ministrice Andreje Katič in menila sem, da pozna strukturo, delo in sodelavce na ministrstvu in bo tako lahko zagotovil kontinuiteto. Znotraj ponujenih kadrov sem se zato sama odločila zanj in sem mu na začetku tudi zaupala. Druge alternative pa so se mi že v izhodišču zdele sumljive.

V stranki SD je skorajda javna skrivnost, da se naši fantje gredo neke rabote.

Ko je Gojkovič nato imenoval Simona Starčka iz SDS za šefa investicij na ministrstvu, tako da je degradiral izkušeno Lucijo Remec, ste tej njegovi potezi nasprotovali? 

Lucija Remec je bila vodja te službe, če se ne motim, 12 let. Postavila je to službo na noge, a ko smo prišli na ministrstvo, se je Gojkovič zelo intenzivno – za to obstaja kar nekaj prič – trudil, da bi jo v mojih očeh diskreditiral. Namigoval je, da naj bi bila del nekih koruptivnih klik v zvezi z gradnjo nove sodne stavbe za Bežigradom, skušal jo je umakniti z ministrstva, prosil me je tudi za pomoč, da ji uredimo službo drugje, skratka, da jo odstranimo. Ker sem mu tedaj zaupala, mu tudi nisem nasprotovala, ko je nato gospo Remec 1. septembra 2022 premestil na nižje delovno mesto in na njeno mesto postavil Starčka.

Novinarji smo bili precej presenečeni, ko se je Starček, ki je pod prejšnjo vlado Janeza Janše na finančni upravi zaigral precej sporno vlogo, na vašem ministrstvu zavihtel tako visoko. 

Morate razumeti, da sem se v času prve Janševe vlade in delno tudi zaradi prve Janševe vlade leta 2004 odločila, da grem v tujino in sem tam ostala 12 let. V tistem času slovenske politike nisem spremljala. Zato ozadij, struktur, ljudi nisem podrobno poznala. In tudi nisem vedela, kakšno vlogo je v preteklosti igral Starček.

Še ena oseba je v kadrovski strukturi vašega ministrstva zanimiva, to je generalna sekretarka prejšnje vlade Janeza Janše Janja Garvas, ki zdaj pri vas vodi finančno službo. Je bila nedotakljiva?

Janja Garvas je bila vodja finančne službe na ministrstvu, še preden je postala generalna sekretarka Janševe vlade. Nekoga, ki je za nedoločen čas imenovan na delovno mesto vodje, praktično ne moreš premakniti. Ker je tudi sama sodelovala pri nakupu stavbe na Litijski cesti, sem ji začasno, do razjasnitve sumov nepravilnosti, omejila nekatera pooblastila, a to je največ, kar sem lahko storila.

Zdaj že bivši generalni sekretar stranke SD Žibert nam je rekel, da je prišel k vam in vas opozoril na Starčka. Vi pa s Starčkom menda niste imeli težav. Je to res? 

Žibert je z mano o Starčku res govoril, a ne v tem smislu. Starček se je lani maja prijavil za svetnika bolnišnice Ptuj. Tedaj je Žibert prišel k meni in me opozoril, da bodo v Gibanju Svoboda znoreli, če bo prišel na takšno funkcijo. Da Starček ne more postati vodja službe za investicije, pa me Žibert ni nikoli opozoril. Dejansko sem sama imela pomisleke, da bi Starček prevzel vodstvene funkcije na ministrstvu, a mi je tedaj Uroš Gojkovič na vse pretege zatrjeval, da gre v tem primeru za izjemno strokovnega in vrhunskega človeka in da bi dal zanj v ogenj obe roki. V tem primeru mi je celo zažugal, da bo odšel z ministrstva, če nimam zaupanja v njegovo presojo.

Lani poleti ste za N1 dejali: Poglejte, jaz imam na ministrstvu za pravosodje zaposlenih kar nekaj kadrov SDS, znanih kadrov v SDS, pripadnikov ali pa simpatizerjev SDS na visokih mestih, ker so izjemni strokovnjaki na svojem področju. Jaz ljudi ne delim na naše in vaše, ko pride do dela, ko pride do sposobnosti. 

V tistem trenutku sem, ker sem zaupala Gojkoviču, to tudi zares menila. Gojkovič se je na vse pretege trudil, da bi mu zaupala, do mene je gojil topel odnos, a danes ugotavljam, tudi po pogovorih s sodelavci v sekretariatu, še nekaj: bučk ni prodajal samo meni, ampak tudi na nasprotno stran. Sodelavkam in sodelavcem v sekretariatu je lagal o tem, da nekatere odločitve ne gredo skozi, ker ministrica še vedno odloča. Slišala sem celo za neki račun, ki ni bil plačan tri mesece, ker se je ministrica tako odločila – do mene ta informacija ni nikoli prišla. Prav te dni rešujemo nekaj odprtih zadev, o katerih do razrešitve Gojkoviča nisem bila niti obveščena.

Sicer se zdaj pogovarjava o srednjem menedžmentu stranke SD, teza pa seveda je, da je v to zgodbo prek njega vpleteno vodstvo stranke, drži? 

Indici, kot jih sama razumem, kažejo v tej smeri. V stranki SD je skorajda javna skrivnost, da se naši fantje gredo neke rabote. Če povem po domače, kot relativna novinka v SD sem druge znotraj vodstva stranke večkrat opozarjala – in vse to sem si sedaj tudi shranila –, da se moramo pogledati v ogledalo, se iskreno pogovoriti o tem, kaj kdo počne. Tudi ko sem se na terenu pogovarjala s člani stranke, mi je marsikdo rekel, vemo, kaj ti fantje počnejo. Tedaj so sicer zame to bile le govorice, a sem to sedaj tudi sama izkusila.

Gospod Matjaž Han je reagiral izjemno burno, skorajda je zapustil prostor, kričal je name, da blatim njegovo stranko, v kateri je že 25 let.

Govorite o fantih. Kdo je glavni fant? Bili ste na dveh pomembnejših sestankih vodstva stranke, preden so vas ekskomunicirali. Katero mnenje je bilo na teh srečanjih prevladujoče? Je bilo to mnenje gospoda Hana, je bilo mnenje gospe Fajon? 

Na zadnji seji predsedstva, kjer smo razčiščevali nakup stavbe, sem dobila občutek, da je bil scenarij že vnaprej napisan. Bilo je očitno dogovorjeno, kdo bo kaj glasno povedal, kdo me bo napadel. Ključni del, ki je bil dramaturško najbolj absurden, je bil del, kjer sem sama neposredno izpostavila Klemna Žiberta. Prebrala sem ta sedaj že slavni SMS, ki ga je nato Žibert tudi sam poslal medijem, prebrala sem še nekatera druga sporočila. Ko sem o tem govorila, sem videla zgražanje na obrazih članov predsedstva. Klemen Žibert pa je sedel nepremično in tiho, ves čas sestanka ni spregovoril ene besede, ni se odzval niti na obtožbe, kot bi bilo normalno. Nihče od predsedstva od njega niti ni zahteval pojasnil, nasprotno, najvidnejši člani predsedstva so drug za drugim vstajali in poudarjali, da blatim stranko. Drug poveden moment pa je bil, da so poskušali odgovornost za nastalo situacijo naprtiti finančnemu ministru Klemnu Boštjančiču.

Češ da je on pritiskal, naj se posel izpelje?

Tako. Kar pa ne drži. Želeli so razbremeniti Klemna Žiberta, napasti mene in okriviti Boštjančiča. Najglasnejši so bili pri tem ljudje, za katere sem že dan prej na sestanku ožjega vodstva stranke omenila, da vem, kdo bo najglasnejši. In res, to je bila ptujska županja Nuška Gajšek, ki je bila zelo nevljudna. Bila je tudi prva, ki me je obtožila, da blatim stranko, trdila, da so oni pošteni in tako naprej. Nato so sledili podobni inserti poslanke Mejre Hot, gospod Matjaž Han je tudi reagiral izjemno burno, skorajda je zapustil prostor, kričal je name, da blatim njegovo stranko, v kateri je že 25 let. Nato so se javili še gospod Prešiček, ki je očitno moral odigrati podobno sceno, sledil je gospod Jevšek. Le dve ali tri članice predsedstva, to sta recimo bili Jadranka Šturm in Ljubica Jelušič, so imele vsebinska vprašanja.

Niste omenili Tanje Fajon. 

Na tem zadnjem sestanku je bila predsednica večinoma tiho. Na koncu je pravzaprav zgolj zaključila razpravo, dejala je, da nama je dala obema z Gojkovičem možnost zagovora. Nato sva bila zaprošena, da zapustiva prostor. Gojkovič ni povedal nič posebnega, opisal je nekakšno kronološko plat zgodbe, nakar je zaključil, da je bilo vse v skladu s pravili. Ob tem sem ga pozvala, naj pove, ali je bil posel izpeljan tudi z dolžno skrbnostjo. Najbolj me je zabolelo, da je neposredno in izrecno na seji predsedstva izpostavil Lucijo Remec z imenom in priimkom. O njej je dejal, da je v predkazenskem postopku. Ta trditev je bila grda laž.

Ste to preverili? 

Da, takoj naslednji dan.

Upam, da se jim bo Tanja uprla, čeprav se bojim, da je že prepozno. V mojem primeru ji vsaj na začetku te moči ni uspelo zbrati.

Kaj lahko poveste o sporočilu, ki ga je v vašem imenu spisal generalni tajnik SD Klemen Žibert šefu vašega kabineta s prošnjo, da ga pošljete finančnemu ministru. Se je to večkrat zgodilo? Vam morajo drugi pisati sporočila? 

Očitno nisem bila dovolj zainteresirana za ta nakup. To zame nikakor ni bila prioriteta iz dveh preprostih razlogov. Eden je bil, da sem imela v tistem trenutku druge, pomembnejše prioritete, kot je bila sodniška zakonodaja, ki jo pripravljamo, pripravljala se je stavka sodnikov, na mizi je bilo vprašanje uresničitve ustavne odločbe glede plač v pravosodju in tako naprej. Drugi, še očitnejši razlog, zaradi katerega nisem bila zainteresirana, pa je bil, da ni bilo nobenega signala finančnega ministra, da se bo ta denar lahko zagotovil. Tudi investicijsko so bile moje prioritete drugje, bolj so me recimo zanimali gradnja zapora v Dobrunjah in še nekateri manjši projekti. Na ta nesrečni ključni dan, 18. decembra, ko so prišla ta sporočila, sprva Gojkovičeva sporočila in nato sporočila gospoda Žiberta, bi morala biti bolj pozorna. Že tedaj bi morala opaziti, da je zagretost za izpeljavo nakupa stavbe precej nenavadna, kot kaže, je bil za nekatere to zelo pomemben posel.

To je dejansko bil strankarski angažma? 

Da, najprej je začel pritiskati generalni sekretar Gojkovič. Zjutraj me je večkrat klical, a me ni dobil, ker sem imela druge obveznosti. Nato je celo prek moje tajnice, kar se je zgodilo prvič, urgiral, da mi bo poslal elektronsko sporočilo, ki ga seveda še imam, z besedilom, s katerim naj bi finančnemu ministrstvu sporočila, naj zagotovi potrebni denar za nakup stavbe na Litijski cesti. Ob koncu dneva sem nato to besedilo res popravila in ga poslala ministru Boštjančiču prek Signala. Ampak šele ob 19.30.

Tukaj bi vas sicer moral opozoriti, da uradna komunikacija med ministri ne more teči prek zasebnih elektronskih predalov ali Signala. 

Se strinjam, za pošiljanje uradnih dokumentov seveda uporabljamo službeno pošto. Je pa popolnoma normalna praksa, da se za operativna usklajevanja uporabljajo telefon in varne, kriptirane aplikacije. Skorajda ne komuniciram drugače in vem, da tudi drugi ne. S tem da sama pogovorov ne brišem. Ko bodo kriminalisti prišli po moj telefon, bo vse še vedno shranjeno v njem.

Ampak iz vaših dosedanjih javnih nastopov smo razbrali, da tega sporočila Boštjančiču niste poslali, češ da je sporočilo šef vašega kabineta že takoj ustavil. 

Gre za dve sporočili. O enem še nisem javno govorila, drugo pa je tako ali tako medijem poslal že Žibert. Obstajata torej dve sporočili, ki sta bili namenjeni Boštjančiču prek mene. Prvo besedilo, veliko daljše in bolj strokovno napisano, je dokument v Wordu, ki mi ga je poslal Gojkovič prek tajništva na zasebni elektronski naslov. Prosil me je, naj ga nujno pošljem Boštjančiču. To sporočilo sem dobila zjutraj, a se mi ni mudilo. To zame ni bila prioriteta, ves čas sem v vmesnem času dobivala Gojkovičeve klice, naj besedilo pošljem Boštjančiču, nato pa se je aktiviral še Klemen Žibert, nervozno je začel telefonirati z dopusta na Tajskem, naj vendarle pošljem besedilo Boštjančiču. Klical je Šoltesa, klical je Gojkoviča in še nekatere uradnike, za katere je vedel, da se z njimi dobro razumem. Vsi ti so mi sporočali, da je panika, da moram nekaj nujno storiti. Ker nisem ničesar storila, je gospod Žibert okoli 16.30 spesnil še kratko sporočilo in ga poslal vodji mojega kabineta, s katerim je pred tem tudi govoril. Hkrati je spraševal zaposlene po ministrstvu, ali sem z Boštjančičem že govorila. Ob koncu dneva sem nato res poslala sporočilo finančnemu ministru, bolj v smislu, naj bo, kar bo. Boštjančič mi je odgovoril v petih minutah.

Nimam občutka, da bi si Golob želel, da SD odide ali propade, kot sedaj nekateri pišejo, ampak da postane zdrava stranka, s katero bo mogoče osnovati koalicijo proti tovrstnim praksam.

Kaj? 

Da smo ga narobe razumeli. Besedilo, ki ga je napisal Gojkovič, se je namreč začelo nekako takole: Kolega, zadnjič si omenil, da imamo še nekaj denarja, in tako naprej. Boštjančič pa je precej jezno odgovoril, narobe si razumela, jaz o tem nisem nikoli govoril – kar je res, to je bila državna sekretarka –, to je logika ostalih resorjev, jaz se tega ne grem. Če imate vi kakšen denar odveč, je to vaša stvar, ampak iz rezerve ne bo šlo nič. Bil je jezen. Odgovorila sem mu, ok, razumem, potem smo se narobe razumeli. Moji so našli en projekt, in če ni zelene luči, pozabimo, all clear. Torej je na 18. december tukaj vladala vsesplošna nervoza, vsi so pritiskali. Boštjančičev odgovor je bil ne. Stvar je bila s tem zame zaključena. Rdeča luč. Pozabimo. Ampak očitno so ti fantje v ozadju delali vse, da bi se z ministrstvom za finance vendarle dogovorili. In očitno jim je to uspelo. Ker ko smo 22. decembra prišli na sestanek na ministrstvo za finance, kjer je bila točka Litijska cesta zadnja od treh, sta še pred sestankom o tem projektu še enkrat govorila državna sekretarka na ministrstvu za finance Saša Jazbec in Igor Šoltes. Saša Jazbec je dejala, da bo ministru predlagala, naj odobri financiranje. Potem je bil projekt na sestanku odobren, saj sta se z njim strinjala dva državna sekretarja.

Kako ste prišli v SD? Zakaj ste šli v SD?

Po svojih vrednotah in po srcu sem socialdemokratka.

Kaj to pomeni? Zakaj niste liberalka? 

Ne štejem se v liberalno sredino, kot ji kdo reče. Socialdemokracija mi je pri srcu zaradi ekonomskih politik, ki jih ta ideologija zastopa. Nisem sicer ekonomistka, ampak v nekem širšem pomenu besede se mi zdi pomembna skrb za malega človeka, za delavca. Ko sem bila mlajša, sem tudi med kolegi veljala za radikalno levičarko, če želite. Tedaj bi verjetno prej šla v Levico, če bi jo imeli. Ko sem vstopila v SD, sem dejansko bila na levi strani tega pola.

Kako ste vstopili v stranko? 

Petega februarja 2018 so me Socialni demokrati prvič predstavili javnosti, pred tem je z menoj govoril gospod Nemec. Proti koncu leta 2017 me je spoznal, v stranki so me očitno opazili zaradi mojih javnih nastopov v zvezi z arbitražo.

Vaš mandat na čelu pravosodnega ministrstva se je začel, politično gledano, precej burno. Tedaj ste kolege v SD obtožili, da so vam zasadili nož v hrbet. V slabih odnosih ste predvsem z Andrejo Katič. Lahko pojasnite? 

V času, ko se je oblikovala sedanja koalicija, sem bila svetovalka. Sodelovala sem pri projektih, ki so mi vzeli veliko manj časa za veliko boljše plačilo. Takoj po volitvah nisem imela posebnih političnih ambicij, bila sem vesela, da je kampanje končno konec. A stranka je tedaj pristopila k meni s predlogom, da bi prevzela Tanjino poslansko funkcijo v Bruslju. Prvi scenarij, ki so ga imeli v SD, je bil, da bi Matjaž Nemec postal minister za notranje zadeve. V tem primeru so meni kot naslednji v vrsti ponujali, da grem v Bruselj. Ker sem imela majhnega otroka, nad vrnitvijo v tujino nisem bila navdušena. Med koalicijskimi pogajanji se je nato izkazalo, da Robert Golob Nemca ne vidi v svoji ekipi, tako je šel v Bruselj Nemec. Spet sem si oddahnila, našli so rešitev. Nakar je nastal nov zaplet: Robert Golob ni bil navdušen nad imeni, ki so jih v SD predlagali za pravosodno ministrstvo, domnevno je želel mene. Tako so v SD spet pristopili k meni in me prosili, naj postanem njihova pravosodna ministrica.

Od kod pa vas je Golob poznal, zakaj je lahko za vas dal roko v ogenj? 

Kot sem razumela, je zame dobil dobra priporočila kolegov pravnikov, ki so me dobro poznali. Z Robertom Golobom se pred tem nisem srečala, prvič sva se srečala dve minuti pred konstitutivno sejo parlamenta, na kateri je bila vlada izvoljena.

Kako pa je potem prišel nož v hrbet? 

Ko sem se odločila, da kandidiram za pravosodno ministrico, torej na prošnjo SD, se je naenkrat zapletlo. Kmalu so se v medijih, v Delu recimo, pojavili poskusi diskreditacije, češ da sem se z Golobom pogovarjala mimo stranke ali pa da sem se za funkcijo sama ponujala. Ti očitki so me precej zaboleli in tedaj sem se odločila, da bom šla do konca. Hitro pa mi je tudi prišlo na ušesa, da je bila diskreditacija poskus, da bi ministrica za pravosodje postala Andreja Katič, ki se je že začela pripravljati na prevzem funkcije, četudi je Golob domnevno ni želel v svoji ekipi. Ko sedaj gledam nazaj, vidim tudi v tem elemente neke širše slike. Očitno so v SD že na začetku želeli na mesto pravosodne ministrice postaviti Andrejo Katič. Zakaj? Najbrž so v stranki presodili, da bo bolj poslušna. To sem videla tudi, ko sem bila državna sekretarka pod njo. Tako, kot je rekla stranka, tako je bilo tudi narejeno.

Omenili ste, da vam je Žibert želel sugerirati, katere notarje naj imenujete. 

Ja, teh poskusov je bilo na začetku, preden sem jim postavila jasne meje, kar nekaj. Eden od njih je bil poskus imenovanja notarjev. Pravzaprav sem ugotovila, da je to dokaj pogosto dojemanje v Sloveniji, in sicer, da ima tisti, ki zagotovi imenovanje »svojih« notarjev, nato do njih odprto telefonsko linijo za razne glasbene želje. K meni je prihajalo veliko članov stranke SD, tudi s terena, pa tudi iz drugih krogov, ki so si predstavljali, da bodo lahko vplivali na imenovanje notarjev. Dojemanje je: če imate lastne notarje, ki so vam dolžni za imenovanje, bodo ti seveda marsikaj »poštempljali«. Taka domačijskost meče slabo luč na notarski ceh, kar je izredno slabo.

Vrnimo se k sestanku z vodstvom SD. Dejali ste, da je Tanja Fajon molčala, Han pa je bil zelo glasen. Ste slišali za scenarij, po katerem naj bi del članov želel Tanjo Fajon zamenjati s Hanom? 

Drži, Han je bil med prvimi, ki so želeli, da grem. Tudi po kanalih znotraj stranke sem to razumela. Še lepše za marsikoga pa bi bilo, če bi šli obe, jaz in Tanja Fajon. Če greva samo midve s Tanjo, bo to za marsikoga odličen epilog. Lahko me citirate: če gre še Tanja Fajon, bodo v SD mnogi zelo zadovoljni.

Se je Tanja Fajon v vaših očeh v tej zgodbi umazala? 

Predvsem me je razočarala. Upam, da se jim bo uprla, čeprav se bojim, da je že prepozno. V mojem primeru ji vsaj na začetku te moči ni uspelo zbrati. Prvi krizni sestanek smo imeli 18. januarja, takoj po izbruhu afere. Po seji vlade smo se tedaj sestali vsi ministri SD, skupaj s Klemnom Žibertom. Edina, ki mi je na tistem sestanku vlivala upanje, je bila Tanja Fajon. Tisti sestanek se je sicer začel z njenim predlogom, naj odstopim. Moja reakcija je bila, hvala za rože, odhajam, že sem hotela oditi, pa so me poklicali nazaj. Rekla sem, da ne vem, ali še želijo, da se usedem za isto mizo z njimi, ker bom dejala nekaj, kar ne bo nikomur všeč. Potem sem vrgla žogico Klemnu, rekla sem mu: Boš ti pojasnil, kaj si imel pri tem poslu? Omenila sem tudi zamenjavo telefonov. Ostali so me večinoma napadli, obtožili so me, da sem pavšalna, želeli so ugotoviti, kaj vem, kaj imam, Jevšek je že tedaj govoril, da bom storila kaznivo dejanje, če nepravilnosti takoj ne prijavim.

Kakšen je bil prvi odziv Tanje Fajon? 

Vsi so se postavili proti meni, le Tanja Fajon ne. V smislu, če je v ozadju kaj hujšega, želim to vedeti, ker takšnega bremena odgovornosti ne morem nositi. Tako da se mi je v tistem trenutku zdelo – in tudi zvečer je z mano komunicirala prek kratkih sporočil –, da mi verjame, da želi in da mora vedeti več. A je potem v naslednjih dneh utihnila. Mislim, da bi le Tanja lahko udarila po mizi in zahtevala, da se stvari raziščejo.

Kaj sta se dogovorila s predsednikom vlade?

Predsedniku sem ustno ponudila odstop. Pogovarjala sva se tudi o tem, kako naprej. Tudi on je izrazil mnenje, s katerim se strinjam, da moramo priti tej stvari do dna.

Je pa pri tem njegovem zavlačevanju tudi tveganje, da SD zapusti koalicijo zaradi užaljenosti. 

Zato sem se tudi odločila, da ponudim odstop. Ne želim biti nekdo, zaradi katerega bo razpadla koalicija, še sploh, če bi to pomenilo vladanje z manjšinsko vlado, predčasne volitve ali če bi to pomenilo vrnitev Janeza Janše. Slišala sem, da nekateri v stranki pozivajo k izstopu SD iz koalicije. S predsednikom vlade o tem nisva govorila, mi je pa omenil, da tudi sam upa, da zaradi moje zgodbe do tovrstnih spornih praks ne bo več prihajalo. Nimam občutka, da bi si Golob želel, da SD odide ali propade, kot sedaj nekateri pišejo, ampak da postane zdrava stranka, s katero bo mogoče osnovati koalicijo proti tovrstnim praksam. Ker moj odstop ali morda še odstop Tanje Fajon ne bo v SD ničesar spremenil na bolje. Ozadje – oziroma skupina ljudi, ki sporne prakse v SD dopušča ali izvaja – je veliko širše. SD potrebuje prerod.