Komentar / Bolj mrtev kot kamen

Janko Lorenci

16. 2. 2024  |  Mladina 7  |  Kolumna

Ura sodnega dne tiktaka že 77 let. Dve leti po drugi svetovni vojni so jo pognali v tek znanstveniki, ki so izdelali prvo atomsko bombo (med njimi Albert Einstein). Ura ni fizična, to so napovedi znanstvene ustanove (Bulletin of the Atomic Scientists) o nevarnostih, ki grozijo človeštvu z izumrtjem. Spreminjanje nevarnosti ponazarja urni kazalec, ki se približuje polnoči. Če jo bo dosegel, nas bo konec.

Med hladno vojno se je zlovešči kazalec po eksploziji prve vodikove bombe leta 1957 približal polnoči na dve minuti. Najbolj oddaljen od nje – 17 minut – je bil leta 1991, ko sta Amerika in Rusija po končani hladni vojni podpisali sporazum o omejitvi jedrskega orožja. Od takrat se kazalec polnoči samo še približuje. Lani ga je od nje ločilo 90 sekund – najmanj doslej.

Kazalec je sprva meril samo grožnjo jedrske vojne, od leta 2007 pa tudi stopnjevanje podnebne krize. Zdaj Bulletin opozarja še na druge nevarnosti, na primer tiste, ki jih ustvarjata genski inženiring in umetna inteligenca.

Meriti ni prava beseda; gre za ocene, ki naj bi predvsem opozarjale javnost. Na Bulletin včasih letijo očitki, da preveč straši, tišči kazalec preblizu koncu in si tako jemlje verodostojnost. Toda realnost današnjega sveta te očitke zanika. V vedno bogatejšem, a tudi čedalje nevarnejšem svetu živimo.

To najočitneje ponazarjajo vojne. To je blazno početje, ki ubija ljudi in človečnost, kvari družbe in ustvarja teren, materialni in psihološki, za nove vojne. Vojne v kali zatirajo meddržavno sodelovanje, krvavo potrebno za premagovanje svetovnih kriz, zlasti podnebne. Domače, notranje napetosti in vojne se rade prelijejo v vojne med državami. Vojne med državami lahko prerastejo v jedrsko, ultimativno vojno. J. F. Kennedy je leta 1961 rekel: Vojaško orožje je treba ukiniti, preden bo ono ukinilo nas.

Vsaka vojna, ki se konča, je dobra zgodba. A kakšna klofuta za demokratično politiko Zahoda, če bo ukrajinsko vojno končal Trump, ko bo spet postal ameriški predsednik. Amerika zato ne bo postala mirovnica; notranje bo še bolj zmedena in konfliktna, to se bo nujno preneslo navzven in ustvarilo še bolj konfliktno geopolitiko, v kateri Zahod postopoma izgublja vlogo popka sveta. Izgublja tudi zato, ker njegova demokratičnost, se pravi jedro njegove vitalnosti, peša. To se med drugim kaže v napredovanju skrajne desnice.

Ta med drugim zanika podnebno krizo – čeprav je bilo lansko leto najtoplejše doslej, čeprav je bil letošnji januar najtoplejši januar vseh časov, čeprav je bila januarja povprečna površinska temperatura oceanov le za malenkost nižja kot avgusta 2023 in čeprav je vsako novo leto že lep čas toplejše od vseh prejšnjih. James Hansen, siva eminenca klimatologov, je nedavno rekel, da je pariški sporazum, po katerem segrevanje ne bi smelo preseči 1,5 stopinje Celzija nad ravnijo v predindustrijski dobi, »bolj mrtev kot kamen«.

Podnebna kriza se zaostruje, škoda zaradi surovega podnebja je vedno večja, to najbolj prizadeva nepremožne sloje, ki pa se – za zdaj – bolj kot podnebnih sprememb bojijo socialnega nazadovanja. Nemirni in negotovi so predvsem zaradi pritiskov neoliberalnega kapitalizma, ki ga zagovarjata obe, desna in leva politika, zato izgubljajo zaupanje v liberalno demokracijo. Na tem jaha skrajna desnica, ki, kot rečeno, zanika podnebne spremembe, vedno bolj jo posnema zmerna desnica, obotavljivo pa tudi leva sredina. Zeleni prehod tako marsikje izgublja zagon; to se kaže na primer v tem, da politika po množičnih kmečkih protestih umika ali vodeni zelene ukrepe.

V bistvu na vsej obli ni politike, ki bi priznala, da je ekološka kriza tesno povezana s krizo zgrešeno urejene družbe. Zato politika povsod stavi predvsem na tehnološki napredek. Tehnologija nam lahko zelo pomaga, a sama ne more preprečiti podnebne katastrofe. Znanost je jasna: nujno je hitro zmanjšanje rabe fosilnih goriv, to pa predpostavlja resne družbene premike. Politika bi se lahko kaj naučila že iz epidemije kovida; takrat je nekoliko pozabila na »nevidno roko trga«, si vzela primat odločanja in ga odtegnila kapitalu in lobijem. Če je sila velika, lahko očitno prevlada skupni interes, ki je načeloma interes množic, ne pa elit. Zlom podnebja je bistveno večja grožnja, kot je bil kovid. A virus je bil takrat neposredna in takojšnja nevarnost, pri podnebni krizi pa se nevarnost zdi še odmaknjena.

Vrnimo se k uri sodnega dne. Obe glavni grožnji – jedrska vojna in podnebna kriza – se še večata. Res so nekatera znamenja dobra – obnovljive energije hitro napredujejo, kaka avtoritarna država (Brazilija, Poljska) spet postane demokratična, Trump morda ne bo izvoljen, okoljska tesnoba se krepi … Toda slabi procesi (segrevanje, avtoritarnost, oboroževanje, geopolitika …) so močnejši in hitrejši.

Jedrski vojni se hvala bogu že nekaj desetletij izogibamo, a smo ji že bili nevarno blizu. Bo enako s podnebno krizo? Če se bo še zaostrila, se nam slabo piše. Že zdaj, ko je šele na začetku, mučijo svet kaos, migracije, vojne. V kaj se bomo pogreznili, ko bo narava še bolj divja in surova?

Zato je dejavnik časa tako pomemben. »Bili bi prekleti bedaki in slabi znanstveniki, če ne bi pričakovali pospeševanja globalnega segrevanja,« pravi James Hansen. »Lahko tudi čakamo, saj bo podnebje sčasoma samo odgovorilo, kakšno segrevanje bi morali pričakovati. A če bomo čakali, bodo mladi ljudje v škripcih.«

Podnebna kriza je tudi velikansko moralno vprašanje. So naše elite tako brezčutne, tako mahnjene na denar, tako (zavestno) nevedne, da bomo potomcem zapustili pekel na zemlji? Zanikanje krize, njeno nezdravljenje je navsezadnje zanikanje samoohranitvenega nagona, saj vsaka vrsta teži predvsem k temu, da se ohrani. Bo človeška vrsta izjema?