Boj proti hiperprodukciji

Pred dvema tednoma je bil v Sobotni prilogi Dela objavljen intervju z ministrico za kulturo Asto Vrečko, ki je poudarila, da je in bo ena od prednostnih nalog ministrstva boj proti hiperprodukciji v kulturi. Ministrica je do nenehnega ustvarjanja novih in novih kulturnih produkcij, ki (pre)hitro ugasnejo, ki jim občinstvo težko sledi, ustvarjalce pa izčrpavajo, sicer kritična že ves mandat. Boj proti hiperprodukciji je bil ne nazadnje eden od razlogov, zakaj je ob imenovanju napovedala prenovo obstoječega kulturnega modela.

A ministričine izjave o hiperprodukciji, ki je v veliki meri sistemski problem – veljavni dogovori in predpisi so namreč med ključnimi krivci, ki ljudi v tem sektorju, na primer samozaposlene v kulturi, silijo v kopičenje novih in novih projektov, na primer v nove in nove razstave v razmeroma kratkem času, to je celo pogoj, ki ga morajo izpolnjevati, da jim država krije socialne prispevke –, so tako razburile direktorje slovenskih gledališč, da so se odpravili v odprt spopad z ministrico in njeno ekipo.

Zakaj? Kaj natančno je ministrica izjavila? »Eno izmed vodil oziroma ciljev na ministrstvu je, da pritisnemo na zavoro pri hiperprodukciji in začnemo razmišljati o tem, da se dela manj projektov, pa zato bolj poglobljeno, bolje plačano in dlje časa. Kapitalizem nas sili k vodilu več, več, več. To ima negativne posledice za vse akterje v kulturi, od revščine do izgorelosti,« je dejala.

Nato je navedla nekaj primerov, kako bi hiperprodukcijo zmanjšali. In po naključju (ali morda ne) je pojasnilo začela s predlogom, kako bi lahko k manjši hiperprodukciji prispevali javni zavodi s področja kulture. Ti pri hiperprodukciji sicer niso najbolj problematični, veliko večje težave so v nevladnem sektorju in pri samozaposlenih, vendarle pa problematika seže tudi v javne zavode. »Takoj ob nastopu mandata smo dali smernice javnim zavodom, da je bolje pripraviti eno premiero ali razstavo manj in tako obseg sredstev razporediti čez manj projektov, zato so zunanji sodelavci bolje plačani, zaposleni pa manj obremenjeni,« je dejala ministrica. In dodala, da gre drugi del ukrepov v smeri »podaljševanja življenjske dobe posameznega ustvarjenega dela«, denimo za več ponovitev predstav, za kar bodo zagotovili dodatna sredstva.

Posledice hiperprodukcije v nevladnem sektorju so vidne: izgorelost delavcev, upad kakovosti dela ter zasičenost javnosti z vsebinami v večjih urbanih centrih.

Kot vse kaže, so direktorji gledališč – ne pa tudi drugih javnih zavodov, vsaj ne javno – v teh besedah prepoznali grob napad na svoje delo, na svojo programsko politiko, snovanje repertoarjev. Zato je kolegij direktorjev slovenskih gledališč, ki ga vodi direktorica Mestnega gledališča ljubljanskega Barbara Hieng Samobor in ki je ocenil, da so bile ministričine teze »postavljene brez analiz, brez poglobljene in argumentirane strokovne razprave z deležniki«, napisal javno pismo, v katerem opozarja, da so se programska sredstva za gledališča med letoma 2010 in 2022 znižala za kar 30 odstotkov. A tudi pod sedanjo ministrico sprememb na bolje ni. Lani je višina programskih sredstev »ostala enaka radikalno znižani poprejšnji, obenem pa ni bila usklajena z visoko stopnjo inflacije«. To je »pomenilo dodaten finančni udarec, sredstva za realizacijo repertoarjev so bila praktično prepolovljena«. In ker na rast stroškov za material in storitve, ki je res nenehna, nimajo vpliva, »krčimo programe, največjo škodo pri tem pa utrpijo naši zunanji sodelavci, med katerimi je večina iz vrst samozaposlenih v kulturi«. In zdaj naj bi bili prisiljeni v še dodatno zmanjšanje produkcije. Še več, kot so zapisali, bo »leto 2024 prvo v zgodovini Slovenije, ko bomo prav vsa gledališča prisiljena v radikalno krčenje repertoarjev«.

Direktorjem gledališč sta se s pismi podpore pridružila še Društvo gledaliških režiserjev in dekanja AGRFT. Vseeno pa so mnogi poznavalci kulturnega prostora ob protestu zastrigli z ušesi. Znano je, da so se gledališča v največji stiski znašla pred dobrim desetletjem, v času velike gospodarske krize. Od takratnih drastičnih rezov si niso nikoli opomogla. Dodatno so jih prizadele poteze tretje Janševe vlade, tudi njeni nesmiselni ukrepi za preprečevanje širjenja okužb s koronavirusom, zaradi katerih so iz dneva v dan ustvarjala velik primanjkljaj. Zakaj bi bilo torej leto 2024 težje od teh dveh preizkušenj? Ali se sredstva za gledališča pod ministrico, ki se sicer rada udeležuje kulturnih dogodkov, tudi tistih s področja odrske umetnosti, res dramatično krčijo? Ali ministrica res ogroža tudi delo samozaposlenih v kulturi? Ali je v »radikalno krčenje programov« morda kulminirala dolgoletna podhranjenost tega področja?

Na ministrstvu za kulturo so nad očitki začudeni, saj uradni podatki kažejo ravno nasprotno. Dolgoletni negativni trend na področju financiranja gledališč so prav pod ministrico Asto Vrečko obrnili in sredstva za javne zavode s področja gledališča se zdaj povečujejo. »V celoti zavračamo namigovanja direktorjev, da gledališča silimo k rezom v program ali da jim namenjamo manj sredstev kot v preteklosti. Oboje preprosto ne drži,« pravijo. Trend so obrnili kljub temu, da so bili zaradi popoplavne sanacije celoten kulturni proračun za letošnje leto prisiljeni zmanjšati. A odločili so se, da stroškov delovanja gledališč ne bodo rezali in bodo za to področje zagotovili celo več sredstev. Prav tako ne drži, da z direktorji ne vodijo dialoga, in ne drži, da bi izpodbijali avtonomijo gledališč, ki so edina pristojna za sprejemanje odločitev o številu premier v posamezni sezoni. So pa, da do krčenja programa ne bi prišlo, gledališčem odobrili več sredstev na vseh postavkah.

V letu 2024 jim tako namenjajo 54,2 milijona evrov, kar je 5,9 milijona evrov več kot leta 2022. Med drugim so se premaknile investicije in obnove v gledališke hiše (najopazneje v ljubljanski Drami). Sredstva za stroške za plače redno zaposlenih v gledališčih so od leta 2022 zrasla za 11,5 odstotka.

Dogovorili so se tudi za dodatne zaposlitve. Sredstva za splošne stroške delovanja so se povečala za 13,6 odstotka. Sredstva za programske stroške so se povečala za 6,4 odstotka.

Ta, zadnja številka je najverjetneje tista, ki direktorje gledališč najbolj skrbi. Do povečanja rednih sredstev za ustvarjanje predstav je sicer res prišlo, a je bilo to povečanje nekoliko nižje od višine lanske povprečne letne inflacije, ki je znašala 7,4 odstotka. Je pa, generalno gledano, sredstev za gledališče letos vsekakor več kot v lanskem oziroma predlanskem letu.

Kako torej ob teh številkah razumeti javno pismo direktorjev gledališč? Gre za izraz nezadovoljstva, ki je precej dolgotrajnejše od aktualnega dogajanja? Sistemske rešitve so frustrirajoče. Razmerje med sredstvi za plače zaposlenih v gledališčih, ki so javni uslužbenci, in sredstvi za programe je iz leta v leto, iz desetletja v desetletje v večjo škodo slednjih. Ob tem se direktorji bojijo grozeče komercializacije, sredstev za postprodukcijo in za gostovanja je trenutno premalo, morda se jim zdi tudi, da niso dovolj slišani, morda jih je potegnil vsesplošni sentiment, smo v času stavk, postavljanja zahtev. Do krčenja repertoarjev pa je v večini gledališč prišlo že pred leti. Pravzaprav je le še nekaj gledališč, ki še imajo veliko število premier. Mestno gledališče ljubljansko, denimo, jih v letošnji sezoni napoveduje trinajst.

Direktorji gledališč imajo seveda pravico zahtevati več sredstev za svoje institucije, to je njihova dolžnost. A tudi boj proti hiperprodukciji, zoper katerega protestirajo, je še kako realen problem. »Zato je neupravičeno,« pravijo na ministrstvu, »da skušajo direktorji zanikati problem v celoti samo zato, ker se javnih zavodov ne tiče toliko, kot se ekonomsko šibkejšega dela kulture.« Ob tem zagotavljajo, da so ukrepi, ki jih pripravljajo, podkrepljeni s konkretnimi številkami in analizami. Drži pa, da se je v preteklosti kulturna politika »resnično postavljala na pamet«.

Kakšne so torej številke? »Zgolj na področju uprizoritvenih umetnosti je bilo leta 2012 v produkciji nevladnih organizacij in samozaposlenih v kulturi izvedenih 130 premiernih produkcij. Deset let kasneje jih je bilo že 152.« Številne od teh predstav so imele manj kot pet ali deset ponovitev, še zlasti to velja za tiste, ki so jih ustvarili samozaposleni. V tem času so bili uprizoritveni prostori nenehno zasedeni, številne predstave so nastale v premajhnih studiih, za prenos na oder je bilo odločno premalo časa – le nekaj dni. To je vplivalo na kakovost dela in rezultatov.

Posledice so vidne, to so »izgorelost delavcev, upad kakovosti dela ter zasičenost javnosti z vsebinami v večjih urbanih centrih. Sredstva za kulturo so posledično razdrobljena, ustvarjalci pa slabo plačani. Zaradi projektne logike delovanja v kulturi se proizvodnja del multiplicira, saj je nov projekt edini način generiranja zadostnih sredstev za delovanje institucije oziroma preživetje ustvarjalca.« Preživetje ustvarjalcev je pomembno imeti v mislih. V letu 2021 je 37 odstotkov samozaposlenih v kulturi na mesec zaslužilo manj od minimalne bruto plače.

Osemdeset odstotkov jih je prejelo manj od povprečne bruto plače.

Zato ministrstvo kot enega od ukrepov, s katerimi bi pomagali najšibkejšim v kulturi, načrtuje uvedbo kolektivne pogodbo za samozaposlene, po kateri bi bili tudi vsi igralci pri plačilu izenačeni z zaposlenimi v gledališčih. Direktorji gledališč so v javnem pismu do napovedanih zakonskih sprememb kritični, skrbi jih, da bi jim kolektivna pogodba prinesla dodatne finančne obveznosti. A prav v gledališčih so ustvarjalci za projekte že zdaj plačani najbolj dostojno; seveda so tudi izjeme, ponekod plačila zelo zamujajo ali so prenizka. Kljub vsemu pa je precej nenavadno, da se direktorji gledališč z javnim pismom borijo za samozaposlene, hkrati pa so kritični do konkretnih ukrepov, ki nastajajo njim v prid. Se s tem borijo predvsem zase?

Na ministrstvu za kulturo nameravajo samozaposlenim pomagati tudi z višanjem sredstev »za posamezen projekt ter financiranje procesov, ne zgolj produktov«. V nevladnem sektorju krepijo podporno okolje. Vsem, tudi javnim zavodom, pa bodo na voljo dodatna sredstva za gostovanja po Sloveniji, saj bodo s pomočjo kohezijskih sredstev gradili gostovalno mrežo: »Tako bomo omogočili, da bodo vrhunske predstave lahko živele dlje, predvsem pa prišle do ljudi ne glede na to, kje bivajo in koliko zaslužijo. To – torej dodatna sredstva za daljše življenje umetniških del – je trajnostni odgovor na hiperprodukcijo. Nikakor pa ne, kot je bilo zavajajoče navedeno, z zmanjšanjem sredstev ali števila produkcij.«