Priscilla

za

Nelagodje v ljubezni.

Priscilla – film o zvezi med Elvisom Presleyjem in Priscillo Beaulieu (ki ga je izvršno producirala sama Priscilla Presley in ki je posnet po njenih memoarih Elvis and Me) – je kot Titanik: vnaprej vemo, kako se bo vse skupaj končalo. S potopom. Ona se bo rešila na splav, on pa bo zmrznil. Jasno, vsi tudi vemo, kako se je njuna zveza začela, ali natančneje – kdaj se je začela. Ko jih je Priscilla štela šele štirinajst. Elvis (Jacob Elordi), na služenju vojaškega roka, baziran v hladnovojnem zahodnonemškem Friedbergu, tako pogreša Ameriko in domače, da v svoji vili – bazirani v precej elitnejšem Bad Nauheimu – prireja zabave, na katere vabi rojake (kar ga spominja na »dom«). Priscilla (petindvajsetletna Cailee Spaeny), Avalonova Venus, je hči strogega, zadrgnjenega, zaščitniškega vojaškega oficirja, ki pa jo kljub vsemu pusti na Elvisove zabave. Ne da se tam zgodi kaj strašnega (ni seksa ali kakih zlorab), toda ves čas se zdi, da bi se lahko zgodilo kaj strašnega, ali bolje rečeno – ves čas se zdi, kot da se dogaja nekaj strašnega.

Ko jo deset let starejši Elvis odpelje »stran«, na samo, v zgornjo sobo (na »skrivni vrt«), hodi po robu – tako kot hodi po robu, ko jo enkrat rahlo poljubi za lahko noč. To vzbuja nelagodje, kakor ga vzbuja že to, da ponjo pošlje avto, ali to, da se mali Priscilli izpolnijo fenovske sanje – druži se s svojim idolom. Pri štirinajstih postane njegova platonska groupie. Nelagodje pa vzbuja tudi sam Elvis, megazvezdnik in globalni seks simbol št. 1, ki si ne upa dotakniti svoje fenice, za katero ve, da je »še punčka« – kot da bi videl strog svarilni pogled gibanja #MeToo. To, da ji zaupa svoje najintimnejše stvari (osamljen in užaloščen, pogreša mamo, ki je nedavno umrla ipd.), ker ga očitno preveva tisti dobro znani »olajševalni« občutek, da je »prezrela« za svoja leta, nelagodje še stopnjuje. Potem pa itak izgine iz njenega življenja, saj počaka, da odraste. In ko Priscilla že misli, da je dobila vse in doživela več, kot je sanjala, dobi in doživi še ves transgresivni potencial svojih sanj: Elvis, največji zvezdnik na svetu, se nekaj let kasneje – po seriji romanc z raznoraznimi zvezdnicami in selitvi v Graceland, kičasti vzporedni svet (le katera Elvisova fenica ne bi živela tam?) – z njo poroči. A nelagodje ostane. Priscilla je spet fenica – in spet je štirinajst. Še več: Elvis, ki se je »dotakne« šele na poročno noč (leta in leta seks z njo zavrača, pa četudi živita skupaj v Gracelandu, tematskem parku njegove slave, njegove odtujenosti, njegove ujetosti, njegove ločenosti od sveta in njune ločenosti, če hočete), jo podvrže popolni preobrazbi – hoče bujno pričesko, črno barvo las, močan makeup, modro obleko. In ja, navleče jo na svoje tabletke, tako amfetamine kot pomirjevala. Najprej pomislite, da jo hoče preleviti v perfektno žensko. Ne, preleviti jo hoče v perfektno fenico. Nadfenico. Ultimativno fantazijo. Nič čudnega, da se je tako dolgo ne »dotakne« – čim dlje jo hoče ohraniti kot devico. To, da oba fukata s svojima fantazijama, samo nelagodje še bolj poudari. Kar pa je očitno koncept Priscille – nelagodje v ljubezni. In to nelagodje je klavstrofobično. Toksično. Kot da med zvezdnikom in fenico ne more biti ljubezni, ker je ta vedno kontaminirana s tistim fenovskim transferjem. Poleg tega pa je izpolnitev sanj pogubna – ko se sanje izpolnijo, je ljubezni konec. Ko se sanje izpolnijo, zmanjka fantazije, ki to ljubezen držijo skupaj. Sofia Coppola je pred leti posnela Marie Antoinette – in Priscilla je Marie Antoinette, le da protagonistka ne izgubi glave, ampak sklene, da ne bo umrla s kraljem. (Kinodvor + kino)