MRFY / »Vse, kar se lahko zgodi, se bo tudi zgodilo«

Kako se je MRFY iz majhne novomeške indierock zasedbe prelevil v velikana slovenskega rocka, ki s prihajajočim postpankovskim albumom stremi k prodoru na mednarodni trg

Zasedba MRFY se je pred dobrim desetletjem poimenovala po prvem Murphyjevem zakonu, ki pravi, da bo »vse, kar lahko gre narobe, narobe tudi šlo«, vendar se v praksi dejavno postavlja po robu sporočilu te fraze. Ob velikih uspehih, ki jih žanje iz dneva v dan, se namreč zdi, da deluje po ravno obratni logiki. Basist Lenart Merlin nam je ponudil bendovo lastno interpretacijo slovite krilatice. »Vse, kar se lahko zgodi, se bo tudi zgodilo,« pravi. In res se je zgodilo že marsikaj.

O tem, da so se mladi glasbeniki iz zasedbe MRFY v zadnjih letih prelevili v absolutne velikane domače glasbene scene, pričajo na primer tri zlate piščali, s katerimi so bili lani ovenčani za album leta, pesem leta in izvajalca leta. Pa tudi na primer koncert, ki so ga na silvestrovo odigrali v svojem rojstnem kraju: na nabito polnem Glavnem trgu v Novem mestu so igrali več kot šest tisoč obiskovalcem, oder pa jim je ogrevala zasedba Dan D, še eni velikani slovenskega rocka, in jim s tem na neki način simbolično predala štafetno palico. »Kakšen preobrat! Zdaj so oni naša predskupina,« v šaljivem tonu, a vseeno s precej ponosnim nasmeškom komentira Merlin. Pevec in frontman zasedbe MRFY Gregor Strasbergar - Štras, ob Bojanu Cvjetićaninu iz Joker Out danes najbolj priljubljeni frontman mlajše generacije, pa doda: »No, so bili pa fotri srečni, da so bili lahko ob devetih že doma.« Ta veliki koncert na domačem terenu še zdaleč ni edina povezava med Dan D in MRFY: Tomislav Jovanović - Tokac, pevec, kitarist, pisec besedil in frontman zasedbe Dan D ter velik podpornik mlajših, predvsem novomeških glasbenikov, je MRFY vzel pod svoje okrilje, ko je bil bend še v povojih. Zanj se je zavzel kot njegov mentor in tudi sproduciral je bendovo prvo ploščo Story (2018). Kot razloži Štras, je »že pri našem prvem komadu prevzel produkcijo in nas ogromno naučil tudi o songwriterskem procesu, prav tako nas je usmerjal, kako sploh furati bend, hodil je na naše vaje, ogromno sva hengala v njegovem studiu in poslušala muziko. Skratka, res se je angažiral za nas.« Potem doda: »Zdaj ni več le naš mentor, temveč stanovski kolega.«

Producentsko in tudi mentorsko nalogo zasedbe je kasneje prevzel Žare Pak, tisti ključni producent, na katerega se mora obrniti slovenski bend, če želi prepričati najširše občinstvo. Pak, ki je med drugim delal oziroma dela tudi s Siddharto, Big Foot Mamo in Joker Out, nad MRFY-jevo produkcijo bdi še danes in zasedbo spremlja ob vseh resnih studijskih podvigih, zaradi katerih se ta rada odpravi tudi v tujino.

O tem, da se je zasedba MRFY v zadnjih letih prelevila v absolutnega velikana domače glasbene scene, pričajo razprodane dvorane, pa tudi tri zlate piščali, s katerimi je bila lani ovenčana za album leta, pesem leta in izvajalca leta.

Novoletni koncertni spektakel na domačih tleh je bil sicer za člane zasedbe stresna reč. »Na novomeških odrih imam zmeraj največjo tremo,« priznava Štras, kar moramo vzeti z malce rezerve, saj gre za zares suverenega nastopača, za katerega se zdi, da mu je sam koncept treme nekaj popolnoma abstraktnega in tujega. A kot razloži, je občinstvo v dolenjski prestolnici najzahtevnejše od vseh krajev v državi. »Kateregakoli muzičarja vprašaš, ti bo povedal, da so poslušalci v Novem mestu najzahtevnejši in najbolj pikolovski, in to ne zgolj do domačinov. Tradicija pop rocka je tam enostavno tako močna, da so standardi zares visoki,« pravi pevec, s čimer namiguje na bende, kot so ob Dan D še Moveknowledgement, Društvo mrtvih pesnikov in Jardier, ki so vsi vzniknili na plodoviti novomeški zemlji in se nato kot požar razširili po vsej državi.

A pravzaprav se člani benda sploh več ne poistovetijo z oznako »novomeška zasedba«, saj že dolga leta živijo in ustvarjajo v prestolnici, ki zanje prav tako ni pravi dom, pravijo, in se opredelijo kot nekakšna banda potujočih trubadurjev brez poštnega naslova. »Za Novomeščane že dolgo nismo več Novomeščani, za Ljubljančane pa nikoli nismo bili in nikoli ne bomo Ljubljančani,« pravi bobnar Rok Klobučar. Na vprašanje, kje v državi ima bend najbolj gorečo in najzvestejšo bazo oboževalcev, odgovori z naštevanjem tako rekoč vseh večjih slovenskih mest, pa tudi nekaj manjših, s čimer nehote namigne, da horde die-hard fenov zasedbe MRFY najdemo po vseh mogočih kotičkih Slovenije. Vstopnice za koncerte so že večkrat razprodali v manj kot enem dnevu. Kjerkoli igrajo, četudi denimo v kakšnem obskurnem mladinskem centru v skritem kotičku slovenskega podeželja, pa prizorišča vselej pokajo po šivih. Tako bo vsekakor tudi na ravnokar napovedani turneji, na kateri bo MRFY med 9. marcem in 26. aprilom obiskal osem slovenskih krajev.

Zasedbo MRFY v različnih objavah največkrat označujejo kot »indierockerje«, a pravzaprav se jim ta etiketa, kot pravijo, zdi že totalno passé. Njihov kameleonski zvok se namreč nenehno spreminja, s skoraj vsakim singlom zavijejo v novo smer. Te spremembe vselej narekujejo tudi nakupi novih kosov opreme. »Ko je na primer Tomi (kitarist in klaviaturist Tomaž Zupančič, op. p.) kupil novi synth, se je vse obrnilo na glavo,« pravi Merlin. V najnovejšem komadu Poskočna, ki je plod sodelovanja med MRFY in našo mednarodno najuspešnejšo glasbeno skupino Laibach, tako sploh ni slišati kitar. Namesto teh nam zagode flota sintesajzerjev, okrepljena z divjimi bobnarskimi rafali in navijaškimi vzkliki »Kdor ne skače, ni Slovenc«, za katere poskrbi Laibachov Milan Fras. Kako pa je pravzaprav prišlo do sodelovanja med staro gardo slovenske alternative in predstavniki mlajše generacije slovenskega (pop)rocka? »Enostavno je prišlo do kratkega stika,« enigmatično pojasni Štras.

Pesem Poskočna je le še eden v eklektični seriji MRFY-jevih nabritih singlov in zafrkantskih videospotov, zaradi katerih lahko občinstvo, kot pravi Štras, »pričakuje le nepričakovano«. V sodelovanju s Simfoničnim orkestrom RTV & Big Bandom RTV je bend na primer posnel božično pesem RonRon in jo opremil z videom, v katerem so člani zasedbe oblečeni v pirate. Zadnji album Use je popestril z rahlo beatlovsko zimzeleno popevko Tobogan, ki jo je opremil z videom, v katerem ansambel MRFY pod vodnim toboganom v Simonovem zalivu igra na fešti starejših občanov. Začetek šolskega leta je najmlajšim fenom popestril z vseslovensko šolsko himno Šolašola, nekakšnim lo-fi reggaetonom, v katerem Štras šolske predmete našteva s tako povišanim tonom glasu, kot bi nam peli MRFY in veverički. Na koncertih preigrava priredbo Lane Del Rey, med pandemijo pa je radijske valove uzurpiral s hitom Zonzei, ki je plod sodelovanja s kamniškim rap trojcem Matter. Še večji hit pa je komad Prjatučki, bendova največja uspešnica doslej, v kateri se sprašujejo, »kdo bo rešil svet, če ga ne bomo danes mi tukaj spet«, in ki je že zgolj na YouTubu preštela več kot pol milijona predvajanj.

MRFY je nedavno v sodelovanju s slovensko platformo Qvrse, ki se ukvarja z NFT-ji oziroma nezamenljivimi žetoni – certifikati pristnosti, ki temeljijo na tehnologiji blockchain in so temelj zbirateljstva digitalnih datotek –, zagnal tudi »epsko virtualno izkušnjo« MRFYLAND. S pomočjo te platforme bodo svojim najzvestejšim fenom za plačilo servirali ekskluzivne vsebine, od zbirateljskih kartic do podkastov.

Zasedbino vizualno identiteto zaznamuje konjski odmerek ironije, včasih celo parodije. Od »glam« kostumov do »bundesliga« pričesk: MRFY je posvojil hudomušen stil oblačenja.

Prav tako odbite, nabrite in barvite kot bendovi singli, videospoti in »epske virtualne izkušnje« so vselej tudi oprave, v katere so na koncertih, na promocijskih fotografijah in v videospotih odeti njegovi člani: MRFY-jevo vizualno identiteto zaznamuje konjski odmerek ironije, včasih celo parodije, kar so omogočile tudi stilistke, s katerimi bend pogosto sodeluje, na primer modna oblikovalka Sari Valenci. Od »glam« kostumov do »bundesliga« pričesk: MRFY je posvojil hudomušen stil oblačenja, ki nemalokrat spominja na člane fiktivnega benda iz kultnega mokumentarca To je Spinal Tap (1979, Rob Reiner). (Samo) ironija zasedbo spremlja tudi onkraj prismuknjene kostumografije in igrivih videospotov: promocijske majice so opremili z izmišljeno slovarsko definicijo pojma MRFY, kar bojda pomeni »drugi najboljši bend v Sloveniji«. Tudi razne grafike, s katerimi bend opremlja izdaje in reklamno gradivo, so vselej malce lo-fi in trashy, navadno pa jih podpisuje basist Lenart Merlin, sicer vizualni umetnik, ki je iz grafičnega oblikovanja diplomiral na Akademiji za likovno oblikovanje in umetnost v Ljubljani.

Širine žanrskega razpona zasedbe ne odraža zgolj njen eklektični opus, tudi ne dejstvo, da nikoli ne moremo vedeti, kako nas bo presenetila z naslednjim singlom ali albumom, temveč so v tem kontekstu zelo zgovorni tudi stranski in samostojni projekti njenih članov. Kitarist in klaviaturist Tomaž Zupančič producira instrumentalne podlage za projekt svoje partnerice Astrid Ane Kljun, šolane operne pevke in harfistke, ki pod psevdonimom Astrid- ustvarja na presečišču triphopa in artpopa. Lenart Merlin je leta 2020 navdušil s solistično malo ploščo Masa ljudi, eno najboljših domačih izdaj tistega leta, na kateri je krmaril med akustičnim folkovskim kantavtorstvom, surovim noise rockom in DIY-elektro popom, najbolj presežni pa so bili trenutki plošče, ki so spominjali na sodobno interpretacijo hipijevske psihedelije. Merlin, ki kot producent trenutno sodeluje tudi z Miho Guštinom - Guštijem, članom skupine Big Foot Mama, je predlani skupaj z bobnarjem Rokom Klobučarjem zagnal stranski projekt Herkylees, pod katerim sta glasbenika za zdaj izdala zgolj en singel, nalezljivo spevno hyperpop poskočnico Skuter, odpeto v srbščini.

Frontman, pisec besedil, kitarist in pevec Gregor Strasbergar - Štras je edini član zasedbe brez konkretnega stranskega projekta, a ima svoje lovke kljub temu razpredene na vse mogoče konce naše glasbene krajine, tudi kot estradnik, a predvsem kot gostujoči vokalist: pojavil se je na primer v komadu priljubljenega didžejskega in producentskega dvojca RotorMotor, glas pa je posodil tudi skladbi Preteklost (post)metalskega benda Hei’An, ki je bil med letošnjimi kandidati za nominacijo za nagrado grammy. V duetu z Raiven, letošnjo zastopnico Slovenije na Evroviziji, je na festivalu Popevka 2022 zapel skladbo Volkovi, ob spremljavi zasedbe Smrdel Brothers Collective pa je decembra zapel nekaj pesmi na prednovoletni zabavi v ljubljanskem Kinu Šiška, ki jo je ob kolektivu Ale v Pale soorganizirala tudi Mladina. V SiTi teatru je skupaj z Bojanom Cvjetićaninom, frontmanom skupine Joker Out, predlani odigral akustični koncert. Nekaj let prej je podobno storil z Manco Trampuš, pevko indierockovske skupine Koala Voice, s katero si je MRFY v svojih začetkih pogosto delil odre. In tako naprej – zgornje naštevanje sodelovanj in nastopov, na katerih se je v zadnjih letih pojavljal Štras, je le popraskalo po površju, saj je tridesetletni glasbenik postal eden naših najprepoznavnejših in najbolj zaželenih glasov mlajše generacije, temu primerna pa je tudi njegova vseprisotnost na domači sceni.

Čeprav vsi omenjeni stranski projekti zares zgovorno pričajo o bendovi slogovni širini, pa je najradikalnejši slogovni zasuk na njegovi ustvarjalni poti doslej šele za vogalom. Zgodil se je nedavno, ko se je MRFY lotil ustvarjanja prve plošče v angleškem jeziku. Album je deloma posnel v Londonu, kjer je bil na dvomesečni rezidenci ministrstva za kulturo, tam pa je kot spužva srkal vplive novega vala postpankovskega revivala, torej bendov, kot so na primer IDLES, Viagra Boys, Fontaines D.C., Shame in Dry Cleaning. Že nedavno objavljeni posnetek žive izvedbe novega komada Future Idols, na katerem Štras v nabito polnem ljubljanskem Media Centru surfa po občinstvu in v vzneseni spoken-word maniri vzklika »vselej bomo tvoji bodoči idoli!«, jasno namiguje, da bend zavija v tršo, izrazito pankovsko smer. Novo gradivo bo bend prihodnji teden v živo predstavil v Kinu Šiška, na otvoritvenem koncertu festivala Ment, kjer si je letos priboril častno mesto glavnega nastopajočega, ki je doslej pripadalo predvsem velikim mednarodno uveljavljenim imenom iz tujine.

Kot pojasnjujejo člani benda, pa London ni edini kraj, ki je zaznamoval njihov prihajajoči album, saj so tega deloma posneli tudi v Mostarju. Štras pravi, da bo zato album na neki način iskal ravnotežje med londonskim (post)postpankom in melosom bosanskega sevdaha. Ker je gradivo tako raznoliko, se bend spogleduje z idejo, da bi album razčlenil v serijo malih plošč.

Najradikalnejši slogovni zasuk na bendovi ustvarjalni poti je šele za vogalom. Prihajajoči album – prvi v angleškem jeziku – so deloma posneli v Londonu, kjer so kot spužva srkali vplive novega vala postpankovskega revivala.

Snemali so že v Italiji, največkrat pa se bend zateče v šentjernejski studio Lotos, kjer je nastal tudi portret skozi objektiv fotoKrajnca, ki krasi tale članek. V tem studiu je bend preživel prve lockdowne, saj je tam ustvarjal ravno v času, ko je takratna vlada v prvem valu pandemije prepovedala prečkanje občinskih mej. Člani zasedbe MRFY so se zato takrat enostavno zabarikadirali v studio in v dveh mesecih posneli svojo drugo ploščo Use (2022, SonicTribe).

Ker bend ustvarja tako, da džema, improvizacije snema, nato pa iz posnetkov izlušči najboljše trenutke, v studiih prebije mnogo več časa, kot si ga bendi lahko običajno privoščijo. To je tudi eden od temeljnih razlogov, zakaj so člani zasedbe kljub velikim uspehom šele pred dvema letoma postali polnopravni profesionalni glasbeniki, ki se preživljajo izključno z glasbo: prej so bili vložki v bend enostavno preveliki, po eni strani zaradi maratonskih studijskih seans, po drugi zaradi hiperprodukcije videospotov. »Zdaj pa je zadeva zrastla do te mere, da nekaj ostane tudi za nas,« pravi Klobučar. In z zadovoljnim nasmeškom doda, da se je znašel v idealnem scenariju: »Tako fino je živeti od tega, da tolčem po bobnih.«

Koncert:
MRFY, Los Bitchos, Personal Trainer
Kje: Kino Šiška, Ljubljana
Kdaj: 21. februarja 2024 (v okviru festivala Ment)