Komentar / Kupiš in se nasloniš nazaj

Janko Lorenci

23. 2. 2024  |  Mladina 8  |  Kolumna

Morebitna druga slovenska jedrska elektrarna je orjaški finančni in siceršnji zalogaj, vreden okroglo četrtino našega letnega BDP. Projekt bi razvoj najbrž prej upočasnil kot pospešil. Razumna politika bi dobro premislila, preden bi se ga lotila. Razmisleka ni, a naša politika se je že odločila – nuklearka št. 2 bo!

Čisto na pamet se zanjo ali proti njej ni mogoče izreči. Nekaj stvari govori zanjo. Je stabilen, dokaj nizkoogljičen vir energije, čeprav umetno razglašen za zeleno energijo. Zanj je – za majhno Slovenijo pomembno – potrebnega malo prostora, drugače kot za pridobivanje vetrne in sončne energije. Za politiko je pomembno tudi, da bi prebivalstvo dodatno jedrsko elektrarno verjetno sprejelo brez večjega odpora.

Bistveno več pa je razlogov proti njej. Naj jih nekaj ponovimo.

Prvič, bila bi noro draga; stala bi okoli 15 milijard evrov. Ta velikanski znesek bi požrl ali oklestil številne druge nujne projekte. Drugič, še vedno nimamo trajnega skladišča za jedrske odpadke, povečala bi se tudi nevarnost jedrske nesreče, saj absolutno varne nuklearke ni. Tretjič, ni jasno, ali bo v Savi v času vedno daljših in hujših suš še dovolj vode za hlajenje kar dveh nukleark. Četrtič: jedrsko gorivo uvažamo, svet pa je čedalje bolj kaotičen in nestabilen; trditve o večji energetski samozadostnosti in varnosti so torej zavajanje. Petič, zakaj se pri izbiri dobavitelja samoomejujemo, čeprav gre za tako orjaške denarje? Kitajska, pomembna proizvajalka jedrskih elektrarn, ni sovražnica Unije, je le v sporu z Ameriko, ki ji bo morda vladal Trump.

Nadalje: nuklearka bo morda proizvajala elektriko tudi za druge, na primer za Hrvaško ali Avstrijo – ali dajemo svoje ozemlje na voljo drugim, ki jedrskih elektrarn na svojih tleh nočejo? To spominja na Magno in Slovenijo – bantustan. In še: končana bi bila čez 15 do 20 let, nujni zeleni zasuk pa bo treba izpeljati prej. V tem pogledu bi bila nuklearka torej prepozna. Tudi sicer bo gradnja novih jedrskih elektrarn globalno le malo prispevala k spoprijemanju s podnebno krizo, čeprav Janša trapa, da bi to lahko rešilo civilizacijo.

Osnovni ugovor pa se glasi: namesto jedrske elektrarne obstajajo druge možnosti, in to realne, cenejše, hitrejše in varnejše. Gre za preplet ukrepov – pospešen zagon obnovljivih virov, varčevanje, s katerim lahko po ocenah prihranimo do 40 odstotkov energije, do okolja prijaznejši promet, toplotna izolacija stavb … Dejstvo je, da nemalo razvitih držav mirno shaja brez nukleark.

S stališča politike pa so te druge možnosti sporne: veliko jih je, razpršene so, zahtevajo trdno politično voljo, pregled nad celoto, usklajevanje, nadzor. Nakup jedrske elektrarne je za politiko udobnejši – kupiš in se nasloniš nazaj. Toda ko daje prednost tuji tehnologiji in znanju, zanemarja razvoj lastnega znanja, virov in potencialov. V tem pogledu bi bila jedrska elektrarna potuha dosedanjemu energetsko potratnemu in ekstenzivnemu razvoju in bi zavrla razvoj obnovljivih virov. Ta vidik je zelo zanemarjen.

Nič ni narobe s tem, da politika razmišlja o nuklearki. Zelo narobe pa je, da se je zanjo že odločila brez osnovnih podatkov, koliko bo stala, kako velika bo, kdo bo dobavitelj, kakšna bo cena jedrske elektrike … Tudi drugih vidikov in ugovorov ne upošteva, ampak za nuklearko že žene masivno propagando, deloma sama, v glavnem pa prek energetsko-jedrskega lobija. Ta ima na voljo ogromno denarja za propagando in velik vpliv tudi v oblastni sferi. Razvoj razpršenih, decentraliziranih obnovljivih virov je zanj konkurenca, ki bi mu pobrala nekaj monopolne moči. Ta lobi govori tudi o nekakšni svetovni jedrski renesansi, ki pa je ni.

Kako se lahko politika na pamet odloči za tako velikanski projekt, čeprav premore le nekaj meglenih podatkov in ocen? Odgovor je preprost: zato, ker ne nosi nobene odgovornosti – ko bo nuklearka zgrajena, ta garnitura že zdavnaj ne bo več na oblasti ali v politiki sploh. Nasploh občutek odgovornosti iz politike izginja, to pa je smrt za pretehtanost dolgoročnih projektov in razvoja na splošno.

Z napovedanim referendumom politika odgovornost formalno prelaga na prebivalstvo. Pri tem stavi na njegovo sprijaznjenost z jedrsko energijo. Toda če pred referendumom ne bodo jasno in glasno predstavljeni konkretni in prepričljivi podatki, številke in primerjave o nuklearki in o alternativah, bo ljudsko odločanje farsa in grda mahinacija. Potem bo politični odločitvi na pamet sledila enaka odločitev prebivalstva. Referendum je absolutno potreben, vendar šele po končni investicijski odločitvi leta 2027 ali 2026, ko bo na voljo dovolj podatkov. Za letos napovedani referendum je prezgoden in odveč. Golob je omenil možnost še enega referenduma, a samo taka meglena obljuba je premalo. In do takrat bodo nastala nova izvršena dejstva, potem pa se bo reklo: projekt je že predaleč, da bi ga lahko ustavili. Tako je nastajal tudi Teš.

Politika je glede Krškega 2 nenavadno složna. Toda doslej je pokazala le močno voljo, da se nuklearka zgradi, drugo je bolj ali manj propaganda energetsko-jedrskega lobija. Država ne sme biti njegov glasnik, ujetnik ali sostorilec. Z drugimi besedami, razprava o projektu, ki daleč presega zgolj energetiko, ne sme ostati utesnjena v tako omejen okvir. S tem smo pri Golobu: res izraža nekaj zadržkov do jedrske elektrarne, toda v osnovi jo podpira. Če hoče dokazati, da ni personalni podaljšek energetskega lobija, ki mu je dolgo pripadal in v njem obogatel, bo poskrbel, da bo referendum verodostojen in ob pravem času – da bodo torej še pred njim jasno predstavljeni vse dileme, alternative, konkretni podatki in primerjave.

Realno sliko pa so dolžni naslikati tudi mediji in civilna družba. Objektivna slika je nuklearki gotovo bistveno manj naklonjena kot tista, ki jo ta čas malata energetski lobi in politika, ki misli, da je velika, če dela velike projekte.