Bob Marley je bil slavnejši in vplivnejši od vseh jamajških politikov skupaj

zadržan

Deradikalizacija legende. Bob Marley: One Love, Reinaldo Marcus Green.

Filmske biografije glasbenikov so kot slovenske športnice – nadpolitične. In kakopak nadstrankarske. Hočem reči: filmske biografije glasbenikov, ki jih je čedalje več (in ki so čedalje bolj wikipedijske), vedno malce porežejo – glasbenikom odbijejo robove. Bradley Cooper je v Maestru porezal slovitega dirigenta in skladatelja Leonarda Bernsteina – o tem, da je podpiral levičarske projekte, da je agitiral proti vietnamski vojni, da je zbiral denar za obrambo črnih panterjev, da je pozival k jedrski razorožitvi in da je njegov FBI-jev dosje štel več kot 800 strani, ni bilo ne duha ne sluha. Politika bi publiko le zmedla in odbila. Bob Marley se začne leta 1976 s spodletelim atentatom na Boba Marleyja (Kingsley Ben-Adir), jamajško legendo reggaeja. Nič političnega ali ideološkega ni bilo v tem atentatu, nas prepričuje film – le »ulica«, stranski produkt postkolonialnega kaosa (Britanci so Jamajko »zapustili« leta 1962), je bušnila v Marleyjev dom. Toda v tem atentatu je bilo nekaj političnega. Mar ni bil Marley slavnejši in vplivnejši od vseh jamajških politikov skupaj? In mar se ta atentat ni zgodil tik pred Marleyjevim velikim mirovniškim koncertom Smile Jamaica, za katerega je bilo jasno, da bo Marleyjeva tiha predvolilna podpora demokratično socialistični Ljudski nacionalni stranki?

Ne, film Marleyja in njegovega reggaeja ne politizira, pa čeravno Marley – slavilec revolucije, vstaje in kolektivizma (Get Up, Stand Up), mesijanski utopist, rastafarijanec, zagovornik panafrikanizma, mistični perfekcionist, nogometaš, poster boy marihuane, sin belca, ki je travmatično izginil – po tem politično motiviranem poskusu atentata zbeži v Britanijo, kjer začne – kot neke vrste politični begunec, azilant, izgnanec – z bendom Wailers snemati album Exodus, osvajati evropske štadione, mežikati bendu Clash in pripravljati koncert One Love Peace (1978), s katerim se film konča. Bob Marley, pri katerem kot producenti sodelujejo vsi še živi Marleyji (Rita, Ziggy, Cedella in Orly), Boba Marleyja deradikalizira ter prepakira ne le v svetniško, nadpolitično figuro, temveč tudi v spevni, brezkonfliktni, nekontroverzni, varni objekt nostalgije. Štikli na srečo še vedno delujejo ambicioznejše od tega filma. (kino)

ajw425Kuvtw