Madame Web

proti

Obalna straža.

Tudi če superjunaških filmov ne gledate in jih ne prenašate, ne morete reči, da vam je zanje vseeno, saj kradejo prostor in denar drugim filmom, ki bi jih raje gledali in lažje prenašali. Zato bi se morali superjunaškega filma Madame Web razveseliti, pa ne zato, ker bi ga morali videti, ampak zato, ker predstavlja nov dokaz, da se superjunaška filmarija počasi kruši, lomi in trga. Madame Web je zgodba o izvoru treh superjunakinj, zaenkrat še nič hudega slutečih, begavih, klišejskih najstnic (Sydney Sweeney, Isabela Merced, Celeste O’Connor), ki jih skuša Cassie (Dakota Johnson), šoferka reševalnega vozila, hči pokojne raziskovalke čudežnih amazonskih pajkov in rezidentka istega newyorškega becirka, v katerem naj bi stanoval tudi Peter Parker, alias Spider-Man (zdaj tu najdete le njegovega strica Bena Parkerja, Cassiejinega prijatelja, ki ga igra Adam Scott), rešiti pred zlonosnim, spidermanskim bogatašem Ezekielom Simsom (Tahar Rahim), ki vidi v prihodnost. In ker vidi v prihodnost, vidi, da ga bodo te tri punce nekoč – ko bodo starejše (Spider-Women?) – eliminirale. Zato ne bo čakal, da razvijejo svoje talente. Toda na njegovo žalost v prihodnost vidi tudi Cassie – alias Cassandra.

Je kaj dolgočasnejšega od ljudi, ki vidijo v prihodnost? In ki potem delajo vse, da bi preprečili strašne reči, ki bi se morale zgoditi? In ki samemu filmu s tem preprečujejo, da bi izživel ves svoj potencial? In ki s tem povzročajo še večji – in fluidnejši – dolgčas? Madame Web, ki se bučno poigrava s triki Neskončnega dneva, je po eni strani metafora gibanja #MeToo (opolnomočenke zlomijo in kaznujejo toksičnega moškega), po drugi pa reimaginacija Obalne straže – Cassie, superjunaška C. J. Parker (če smo že ravno pri Parkerjih!), na obalah sedanjosti neustrašno in povsem nenapeto rešuje življenja prihodnosti. (kino)