Milko Bambič: V stanju rojevanja

Doku o slovenskem Zeligu.

Milko Bambič (1905–1991), slovenski slikar, izumitelj, ilustrator, karikaturist, stripar, likovni kritik, grafični oblikovalec in mladinski pisatelj, produkt in zaščitni znak Trsta, je pred II. svetovno vojno snoval filmsko družbo Jugoslavija film, ki naj bi postala balkanski Hollywood, napisal pa je tudi scenarij za »madžarsko-srbski film z romantično edipovsko vsebino«, toda vse je padlo v vodo, ko je Hitler napadel Poljsko. Tako se je končala njegova »pot k filmski slavi«, kot je rekel.

Nič hudega – Bambič, sin tržaškega trgovca, maturant idrijske realke in učenec Ludvika Špacapana, je bil vedno na več poteh hkrati. Včasih se je zdelo, da bi bil najraje na vseh poteh hkrati. Da hoče biti povsod. Kot nekoč Leonardo da Vinci. In bil je – povsod. Slovenski Zelig. Zdaj je bil v družbi Avgusta Černigoja, zdaj v družbi Srečka Kosovela. Zdaj je v Trstu soustanavljal revijo Skovir, v kateri je – leta 1927 – objavil prvi slovenski strip, ki je z zgodbami o zamorčku Bu-ci-buju, kot pravi stripar in zgodovinar stripa Iztok Sitar, satiriziral fašistični rasizem, zdaj je v Zagrebu soustanavljal revijo Samorodnost, v kateri je urednik Ivo Sever, pravi umetnostni zgodovinar Damir Globočnik, objavil neavtorizirane intervjuje z Rihardom Jakopičem, ki so »razburili« in škandalizirali Ljubljano (in samega Jakopiča, ki je objavo preostalih intervjujev prepovedal). Zdaj je bil skoraj konstruktivist, zdaj skoraj pasatist. Zdaj je bil avantgardist, zdaj trgovec. Zdaj je risal – kultne – protifašistične plakate, zdaj je ilustriral – kultne – otroške knjige (Kralj Honolulu). Zdaj je izumljal (svinčnik, ki piše in hkrati briše), zdaj je bogate poučeval ruščino, angleščino in italijanščino. Zdaj je izdelal logotip za Radensko ( ja, tista tri srca so njegova), zdaj je koga hipnotiziral, recimo Kosovela, ki je hotel pisati v transu, a mu ga ni uspelo hipnotizirati, pravi poet in umetnostni zgodovinar Miklavž Komelj.

Tržaški pisatelj Marko Kravos pripoveduje, da so Bambiča zanimale tudi okultne teme – spiritizem, prenos misli na daljavo in hipnoza. Nekoč je skušal hipnotizirati tudi Kravosa, a je pri tem sam zakinkal – hipnotiziral je samega sebe. Čisto se je vživel v to, kar je počel. Tak je bil njegov modus operandi. Bil je vsepovsod, nenehno v pogonu, vedno zraven, angažiran, aktualen, »velik otrok«, povsod dobrodošel, nikjer zares doma. Ni se pustil ukleniti, nikjer ni obstal, vedno je moral naprej, k novim trendom, novim slogom in novim identitetam – kot David Bowie. A bil je »človek, ki si ga rad srečal«, pravi umetnostni zgodovinar Peter Krečič, ki se spominja, da iz dnevne sobe v spalnico ni hodil skozi vrata, temveč skozi velikansko luknjo v steni. »Ko ne bom več mogel skozi to luknjo, bom umrl,« mu je rekel. Res je bil lik. Zato niti ne preseneča, da je o sebi tako rad govoril v tretji osebi. (posebne projekcije)