Porogljive potegavščine ljubljanskega Michelangela

Sprotni slovar slovenskega jezika izraz trolanje razlaga kot »pisati sporočila na družbenih omrežjih z namenom doseči čustveni odziv pri drugih uporabnikih« in »s takim ravnanjem določenemu uporabniku družbenega omrežja namenoma povzročati nelagodje«. The Miha Artnak, grafični oblikovalec, konceptualni umetnik in nabrit satirik, pa trola tudi onkraj medmrežja, denimo v galerijah in medijih. Njegova zadnja pustolovščina na presečišču umetnosti in trolanja je slikarska razstava Last, ki so jo prejšnji teden odprli v ljubljanski Galeriji Vžigalica.

Onaniranje na račun davkoplačevalcev

Vsebino razstavljenih slik so namerno narekovali klišeji in prežvečene formule. »Imam slikarsko razstavo? Okej, torej moram imeti figuro, nekaj tihožitij, sliko pokrajine, en portret, en avtoportret, eno abstraktno sliko in eno minimalistično,« pravi Artnak. In doda: »Enostavno sem šel po seznamu in delal kljukice.« 

Pravi, da so še bolj kot same slike pomembni certifikati, ki jih spremljajo, saj je avtor z njimi, kot pojasnjuje, »postavi pravila lastnine«. Čeprav gre za fizične izdelke, za oljne slike na platnu, se je z njihovim lastništvom poigraval, kot bi šlo za digitalne datoteke, overjene z NFT (nezamenljivimi žetoni), torej dokazi v obliki kodnega zapisa, ki načelno potrjujejo, da je neka datoteka pravzaprav izvirnik, unikat. Nezamenljivi žetoni, ki podobno kot kriptovalute delujejo na osnovi tehnologije veriženja blokov, so temelj nenavadnega sveta digitalnega zbirateljstva, in z njimi je avtor razstave v preteklosti že dobro zaslužil. No, tako vsaj trdi, pri čemer v smrtno resnem tonu zagotovi: »Tokrat res ne nabijam.« Certifikate lastništva je priredil tako, da je »ena slika last vseh, ena ni last nikogar, ena je samo moja, nekatere so naprodaj kot unikati, druge lahko reproduciramo po mili volji.«

Čeprav je bila razstava na množično obiskanem odprtju zelo lepo sprejeta, je na spletu (predvsem med anonimni komentatorji) deležna zares burnih, skorajda sovražnih odzivov, ki pa so za umetnikovo delovanje pravzaprav kot kisik in voda. »Onaniranje na račun davkoplačevalcev,« je zapisal eden od spletnih komentatorjev pod Artnakovim nedavnim intervjujem za portal MMC RTV, v katerem umetnik med drugim razloži, da smo vsi ljudje na tem svetu postali lastniki dveh slikarskih del, ki jih razstavlja v Galeriji Vžigalica. Nekaterim je šlo v nos prav to. »Jaz se tem smetem odpovedujem,« pravi razburjeni bralec. »Jaz svoj delež prodam najboljšemu ponudniku,« pravi drugi. Tretji pa potegne črto: »Pravno tole ne zdrži.« Artnak pravzaprav na tovrstne odzive računa, vidi jih kot sestavni del svojega umetniškega delovanja, zbira jih kot trofeje in jih navadno tudi vestno razširja po družbenih omrežjih. Tokrat jih je po odprtju objavil s pripisom: »Fak, jaz sem pa mislil, da vam je bila razstava kul.«

Ogorčeni komentatorji so se seveda obregnili tudi ob to, da Artnak ni pravi avtor razstavljenih slik, temveč je le zasnoval koncept. »The Miha Artnak slik ni naslikal sam. Jih ne zna? Verjetno res ne,« je zapisano v besedilu Nike Jurman, ki spremlja razstavo. Ob vzponu slikarskih orodij, ki jih poganja umetna inteligenca, se že dobro leto zaskrbljeno sprašujemo, ali ima ta potencial, da izpodrine človeško roko. The Miha Artnak se je s to usodo že sprijaznil in se zato s slikarsko razstavo Last sprašuje: »Kaj, če bi ljudje prevzeli službe, ki jih opravlja umetna inteligenca?« Slike je zato dal po naročilu ustvariti v estetiki, kakršno navadno generirajo slikarski roboti, kot sta DALL-E in Midjourney. Tako imenovane prompte oziroma besedne ukaze, s katerimi tovrstna orodja usmerjamo, ko iz besedila ustvarjajo slike, je namesto umetni inteligenci dal fotografu Klemnu Ilovarju, njegove fotografije pa naj bi bili nato na platna preslikali slikarski obrtniki iz kitajske vasi Dafen, kjer nastane več kot polovica oljnih slik na svetu, najpogosteje replik slovitih slikarskih mojstrovin.

Pa so dela dejansko po naročilu ustvarili kitajski slikarji? Pri tej trditvi avtor vztraja, tudi ko vanj skušamo malce povrtati, a njegova zagotovila moramo vselej jemati z zadržkom. Ključna razsežnost njegovega umetniškega ustvarjanja je načrtno zavajanje medijev in javnosti, s čimer v porogljivi maniri komentira človeško naivnost. S tem pokaže, da je ta zares ploden teren za vznik lažnih novic, na kar je z različnimi akcijami že večkrat uspešno opozoril.

Fekalni ekspresionizem

Umetniško delo, imenovano Golobica in mir, je bilo del Artnakovega projekta Dobre lažne novice, s katerim se je začelo novo poglavje avtorjeve ustvarjalne poti. Pred tem je bil že dobro uveljavljen grafični oblikovalec ( je soustanovitelj studia Ljudje, z veliko Brumnovo nagrado ovenčanega kolektiva priznanih oblikovalcev) in grafitar ( je soustanovitelj slovitega ulično-umetniškega kolektiva ZEK CREW). Golobica in mir, abstraktna mojstrovina, ustvarjena v slogu fekalnega ekspresionizma oziroma poop-arta, pa je mejnik, po katerem se je avtor začel osredotočati na konceptualno trolanje.

Zametke tovrstnega početja sicer najdemo že v njegovih zgodnejših delih. Ko je leta 2013 ustvarjal Vzorec iz otroštva, osupljivo dolg grafit, narejen z eno potezo, so ga pri nezakonitem početju zalotili policisti. Suvereno jim je predložil ponarejeno dovoljenje in mirno ustvarjal naprej. Leto kasneje je s pajdaši iz kolektiva ZEK CREW v tedanjem prostoru za coworking Poligon priredil razstavo tako imenovanih »fraktalnih origamijev«, ki naj bi predstavljali reliefe znanih gora, a so se pravzaprav zdeli le kot naključno zmečkani kosi papirja.

Vse to so korenine njegovih duhovitih ukan, ki so vrhunec dosegle s projektom Dobre lažne novice. Leta 2017 je izkoristil moč lažnih novic na družbenih omrežjih in javnost s ponarejenimi medijskimi objavami prepričal, da je črno platno, na katero se je čez noč podelala druščina golobov, kitajskemu bančnemu velikanu AIIB (Asian Infrastructure Investment Bank) prodal za 1,2 milijona ameriških dolarjev, plačilo pa je prejel v kriptovaluti Ethereum. Podobno kot pri sedanji razstavi Last v Galeriji Vžigalica je tudi v to zgodbo vpletel Kitajsko in kriptovalute, saj gre za zadeve, ki lahko za domače občinstvo po avtorjevem mnenju pomenijo nekaj tujega, zato se o njih ne sprašujemo preveč in izmišljotine brez pomislekov sprejmemo kot dejstva.

Prevaro je podkrepil s ponarejenim člankom, objavljenim v lažnem mediju The Guadrain, ki je kljub pomešanim črkam v spletnem naslovu na prvi pogled deloval pristno, in marsikdo je bil prepričan, da gre za britanski časnik The Guardian. Zaradi tega se je lažna novica o tem, da je slovenski umetnik naredil milijonsko kupčijo s sliko iz golobjih kakcev, kot požar razširila po naši medijski krajini, od Slovenskih novic do oddaje Svet na Kanalu A.

Slabo leto kasneje je avtor potrolal kriptoskupnost z lažno novico, pri kateri se je v svojem značilnem slogu poigral z besedami: ustvaril je nekaj lažnih medijskih prispevkov o tem, da je ljubljansko nakupovalno središče BTC pravzaprav utopično futuristično mesto, imenovano Bitcoin City, v katerem gospodarstvo temelji na kriptovalutah. Tudi tokrat je lažni članek Slovenski kriptomilijonar je odprl prvo Bitcoin mesto objavil v fiktivnem časniku The Guadrain, kopiji britanskega Guardiana. Po rafalu zgroženih odzivov kriptoskupnosti in podjetja BTC se je zgodil neverjeten (meta)preobrat: mesec po potegavščini so mladi podjetniki, ki so Artnaku zaradi lažne novice najprej grozili s tožbo, besedno zvezo Bitcoin City uporabili za trženjsko kampanjo. »BTC City je z implementacijo najsodobnejših tehnologij v fizični svet postal prvo Bitcoin mesto na svetu,« je zapisano na spletni strani največjega nakupovalnega središča v prestolnici. The Miha Artnak med zaslužnimi za projekt ni omenjen.

Michelangelo da Lubiana

Umetnik, ki si je ime v preteklosti ustvaril tudi z okoljsko angažiranimi projekti, kot je bila velikanska skulptura pošasti, ki jo je iz plastičnih vrečk zgradil na Kongresnem trgu v Ljubljani, je pozneje začel umetniški projekt Polutizem, s katerim onesnaževanje obravnava kot vejo umetnosti, odpadke pa kot umetnine. »Ko jih umetnik z rokavicami na rokah postavlja v galerijski prostor, se sprašuje, ali s tem postajajo umetniška dela ali so še vedno samo smeti,« je bilo zapisano ob njegovi razstavi »polutističnih« umetnin v Layerjevi hiši v Kranju.

»Anonimni kritiki in sovražni komentatorji se pri nas obregnejo ob tako rekoč vsako umetniško delo ali umetnika, češ da gre za trošenje njihovega oziroma davkoplačevalskega denarja, da smo umetniki levičarska golazen, paraziti in izrodki, da umetnost nima več vloge ali mesta v družbi in podobno,« pravi The Miha Artnak. In nadaljuje: »Eden mojih prvih umetniških odzivov na to je bil performans Prečkanje, v katerem sem prečkal cesto zunaj urejenega prehoda za pešce.« Za akcijo, ki jo je podnaslovil »Umetnost je nad zakonom«, se je ovenčal z glavno nagrado Festivala performansa, ki si jo je izmislil kar sam, a kljub temu danes krasi njegov življenjepis. Pravi, da naj bi bil »s prekrškom odprl vprašanje o odnosu umetnosti do družbenih norm«.

Umetnik je s projekti, kot je Prečkanje, »raziskoval vprašanje meje med vandalizmom in umetnostjo, saj sem v imenu umetnosti kršil zakon«, s čimer se je v preteklosti veliko ukvarjal tudi kot grafitar in ulični umetnik. Hkrati pa se zdi bistvo tovrstnih projektov predvsem provociranje javnosti. Tudi ta akcija je bila seveda deležna burnih komentarjev. »Od česa ta model živi? Sigurno na račun drugih,« je zapisal prvi. Drugi pa je dodal: »A je to umetnost, ko otrokom kažeš, da lahko prečkajo cesto, kjer želijo?«

Tovrstne projekte, ki so nemalokrat kot nekakšni nenavadni družbeni eksperimenti, Artnak izvaja na svoji koži in jih podpisuje s svojim imenom, pri tem pa v očeh širše javnosti, ki ne prepozna dejstva, da gre predvsem za prismuknjene potegavščine, pogosto žrtvuje ugled. »Prevzamem neki napol fiktiven lik, s katerim želim pokazati na pomanjkljivost, luknjo ali problem v sistemu, zaradi tega pa postanem tarča javnega sramotenja. Ljudje nato bentijo, kako si drznem, da sem kreten in podobno, a te odzive na neki način obravnavam kot neizogiben del svojih akcij,« pravi.

Resnično se zdi, da je avtor po vseh teh izkušnjah za takšne odzive že popolnoma neobčutljiv. Konec koncev govorimo o umetniku, ki je svojemu imenu dodal »The«, da bi se v samoironičnem duhu ponorčeval iz ideje »velikega umetnika«. »Sočasno pa sem se s posegom v ime v slogu Borisa A. Novaka tudi ločil od vseh drugih Mihov Artnakov,« pravi v šali. V podobno pretenciozni maniri si je podelil tudi naziv »Michelangelo da Lubiana«.

The Miha Artnak pri porogljivih potegavščinah, ki navadno (na dokaj abstraktnih ravneh) nosijo hudomušna družbenokritična sporočila, vselej uspešno ohranja »pokeraško« resen obraz, tudi ko zavestno žlobudra in nam kvazikonceptualne floskule prodaja kot globokoumne modrosti. Pri tem pogosto čutimo, da se sam pri sebi pravzaprav krohota, a umetnik redkokdaj izstopi iz lika oziroma alter ega, ki ga je ustvaril za svoje performativno-umetniške akcije. Ravno zato tistemu delu javnosti, ki mu med vrsticami ne uspe prebrati metabesedila njegovih del, pogosto stopi na žulj.

Slikarska razstava:
The Miha Artnak: Last
Kje: Galerija Vžigalica, Ljubljana
Kdaj: do 24. marca 2024