Komentar / Ne, Janez, žal mi je

Janko Lorenci

1. 3. 2024  |  Mladina 9  |  Kolumna

Anžeta Logarja, ki si upa govoriti zgolj to, da je treba med seboj govoriti, v dobršni meri ohranjamo pri življenju mediji. To počnemo, ker ima zanimivo razmerje z Janšo, ker je zelo priljubljen (tudi po naši zaslugi ali krivdi), ker lahko pomembno vpliva na izid volitev, ker domnevamo, da se prispevki o njem berejo … Pa tudi zato, ker je deloma zanimiv sam po sebi. Kljub neštevilnim nastopom in intervjujem se ne ve, ali je z Janšo dogovorjen ali ne, ali bo res ustanovil stranko, ali je v njem kaj demokrata … Vsekakor pa ima izjemno debelo kožo, je obvladan, hladnokrven, preračunljiv in predrzen. Brez teh lastnosti ne bi mogel tako dolgo vzdržati v kočljivi, dvoumni in naporni vlogi potencialnega sovražnika in hkrati upa SDS, hkrati pa v anketah ostati tako priljubljen.

Ugibanje o njem se zato nadaljuje. Morda pa tudi Logar še ne ve, kaj bo storil. Od SDS se je začel distancirati po predsedniških volitvah, na katerih je bil poražen, a je dobil veliko glasov. Takrat je moral v sebi začutiti voditeljski material, klic, da postane lider. Ker mu v SDS to ni usojeno, saj je Janša, dokler je živ, večen, sam pa tudi ne more čakati v nedogled, je pomislil na svojo stranko. Platforma je stopnička do nje, ki pa mu dopušča, da ostaja član SDS. Zdaj čaka na razpletanje političnega dogajanja.

Tu si gre neobremenjeno postaviti vprašanje, ali je Logar lahko koristen za Slovenijo. Odgovor je pogojno pozitiven: lahko je koristen, če zmanjša možnost, da se Janša vrne na oblast.

To lahko stori tako, da ustanovi svojo stranko in svojemu dolgoletnemu šefu na volitvah pobere nekaj glasov. Predpostavka koristnosti je, da bo Logar s svojo stranko drugačen kot Janša in SDS. Sam se ne zdi tako strupena osebnost kot Janša, čeprav ostaja v marsičem neznanka in čeprav je zrasel in se politično, deloma pa tudi osebnostno formiral v SDS, naši skrajni desnici. Okolje te lahko zmehča ali naredi pasjega.

Za prodor v parlament bi verjetno dobil dovolj volilnih glasov. Največ pri NSi in SDS, nekaj pa tudi pri sredinskih oziroma nihajočih volivcih. Koliko, je odvisno tudi od tega, kako uspešno bi se distanciral od Janše in volivce, ki šefa SDS absolutno zavračajo – in takih je krepka večina – prepričal, da ni zakrinkani Janšev agent in bergla za njegovo vrnitev na oblast.

Število takih volivcev pa je še bolj kot od Janše in Logarja odvisno od Golobove koalicije. Če bo ta nadaljevala kot doslej, bo teh volivcev več, če se bo vladajoča koalicija čudežno prerodila, jih bo malo.

Bistveni pogoj za Logarjevo koristnost pa je: če ustanovi stranko in se prebije v parlament, mora sodelovanje v Janševi koaliciji, če bo SDS relativna zmagovalka volitev, zavrniti: Ne, Janez, žal mi je.

Sodelovanje in dialog sta načeloma lepi besedi in Logar ju ima nenehno v ustih. V praksi pa je lahko sodelovanje tudi škodljivo, sramotno, nesprejemljivo. Sodelovanje z nemškimi in italijanskimi okupatorji med drugo vojno, na primer, je bilo izdajalsko, proti svojemu narodu usmerjeno delovanje – kolaboracija. Škodljivo, sramotno in nesprejemljivo je tudi sodelovanje s skrajno desnico. Da ne bo sodelovala z nobeno skrajno desno stranko, je nedavno napovedala Ursula von der Leyen, ki bo znova kandidirala za šefico evrokomisije. V Nemčiji resno razmišljajo, ali bi bilo AfD, nemški različici skrajne desnice, mogoče preprečiti udeležbo na volitvah. To počno še kje.

Jasno je namreč, da skrajna desnica na oblasti pomeni smrtno grožnjo za demokracijo, za neodvisnost sodstva, medijev, poštene volitve itd. Čeprav je enako pomembno, pa se veliko manj govori o tem, da vladavina skrajne desnice kljub drugačnim geslom praviloma poslabša življenje večine prebivalstva – davki se znižujejo, javne službe nazadujejo, upočasnjuje ali kar ustavlja se spoprijemanje s podnebno krizo. Socialna demagogija je pri skrajni desnici še izrazitejša kot v politiki nasploh. Ne pozabimo, da se pri nas za veliko koalicijo, se pravi za sodelovanje s SDS, najglasneje zavzemajo najtrši neoliberalci. Eden izmed njih, Igor Masten, razvpiti mladoekonomist, pa sedi kar med ustanovnimi člani Platforme. To nekaj pove tudi o Logarjevi socialnosti.

Skratka, dialog in sodelovanje s komerkoli nikakor nista nujno kvaliteta sama po sebi, kot nam pridiga Platforma. Sodelovanje z Janšo in SDS je sodelovanje s skrajno desnico, je politična kolaboracija. Pri nas jo zavračajo vse levosredinske stranke in – dokler bo SDS vodil Janša – že nekaj časa tudi Toninova NSi. Za Logarjevo Platformo pa je prav sodelovanje čez ločnico levo-desno alfa in omega političnega delovanja. Z drugimi besedami – Anže Logar preprosto ne more odkloniti sodelovanja z Janšo. Preverjanje tega bi moralo postati obvezno novinarsko vprašanje voditelju in vsem članom Platforme.

Četudi se Logar v nekaj zadnjih mesecih distancira od SDS, še naprej dela zanjo. Iz stranke noče, ostaja njen član in jo – če mu verjamemo, da je drugačen od Janše – legitimira, jo dela dozdevno zmernejšo, sprejemljivejšo. Kar zadeva volitve, predčasne ali redne, pa je v bistvu popolnoma vseeno, ali je Logar o svojem političnem soliranju z Janšo dogovorjen ali ne, ali gre za njun blef ali ne. Če bo iz SDS izstopil, ustanovil stranko in prišel v parlament, bo z Janšo po volitvah vsekakor sodeloval. Vsako glasovanje za Logarja bo torej glasovanje za Janšo znova na oblasti. In četrti Janšev mandat bi bil še hujši kot tretji, tisti, v katerem je za širjenje svoje moči zlorabil celo epidemijo.