Jama / Tako dober triler, da si želite, da bi se bolje začel

za

Šumijo gozdovi domači. Jama (Dejan Babosek, 2024). 

Če ste videli De Palmovo Usodno žensko (2002), potem veste, da se začne z veliko tatvino (na festivalu v Cannesu), prepleteno s počasnim zapeljevanjem, ekstremno visokimi petkami, seksom in Ravelovim Bolerom. Jama se začne z revizijo te megasekvence: Mia (Lea Cok) in Kevin (Marko Plantan), mala kriminalca, slovenska Bonnie in Clyde, skušata pokrasti Emo (Darja Krhin), privilegiranko na ekstremno visokih petkah (»Življenje je kazino, dovolj je, da enkrat zmagaš, in če izgubiš, naslednji dan dobiš nov žeton,« ji med podmiznim pettingom prede Kevin, slovenski Hamlet, kar Mio prelevi v slovensko Ofelijo), toda Dejan Babosek, avtor Preboja in Izhoda (tovarna videospotov), nima toliko potrpežljivosti – ne toliko časa in denarja – kot De Palma, zato jo hitro ucvre v gozd, na eminentno slovensko lokacijo, kjer lahko skrije svoj nizek budžet, kjer lahko prevzame kontrolo in kjer je lahko žanrsko učinkovit in bojevit. Mia namreč Emo pobije z baterijo. In ker sta ljubimca prepričana, da je mrtva, jo vržeta v prtljažnik ter jo odpeljeta v gozd, kjer se je skušata znebiti, toda – medtem ko si verbalno merita, kdo ima »daljšega« (Mia!) – jima Ema, ki na lepem oživi, zbeži. Bosa. V minici. Pred njo pa blato, močvirje, bodice.

In tako se začne pregon ženske, ki noče umreti – škarjeroke ženske, ki jo je nemogoče ubiti (in ki je videla Schroederjevo Sostanovalko). Kevin se podi za njo, gara, od njega tečeta znoj in kri, a je ne more ubiti – njega samega, toksičnega, »kastriranega« moškega, ubija negotovost. Slovenec, ki se ne čuti dovolj »deca«. Še ženske ne more ubiti. Njegova idealna sogovornica je žaba. Toda njegova agonija se odlično poda agoniji Mie, ki sredi pregona – sredi eminentno žanrske akcije – vzklikne: »Ne morem več!« Žanr te izčrpa, utrudi, zjebe – žanr ni za Slovence. Jama – film o »diktaturi kurca« in »koncu demokracije« – je metafilmska jama slovenske filmske treme, slovenski martirij z leonejevskim subfinalom (kri, stigmate, angeli, kvazimorriconejevski štikel ipd.), ruralni triler preživetja, opera boja s koli, klanja in – logično, če pomislite, kako konča Ofelija – utapljanja. Tako dober triler, da si želite, da bi se bolje začel. (kino)

_aSemiOTxes