Slikarski roboti v ringu

Ko je Sanja Fidler, naša vodilna strokovnjakinja za računalniški vid in strojno učenje, ki pri megapodjetju NVIDIA, glavni gonilni sili pri razvoju naprednih računalniških čipov, vodi oddelek za umetno inteligenco, v lanskem intervjuju za Mladino spregovorila o poklicih, ki jih namesto človeka lahko opravlja umetna inteligenca, je bila precej (tehno)optimistična. »Vpliv umetne inteligence tu ni le negativen, omogočila bo tudi ogromno novih delovnih mest,« je povedala in kot primer navedla popolnoma nov poklic, imenovan »inženirstvo promptov«. »Naloga tistega, ki opravlja ta poklic, je oblikovanje učinkovitih besednih ukazov, s katerimi je mogoče iz generativne umetne inteligence iztisniti najboljše mogoče rezultate,« je pojasnila znanstvenica.

»Prompt« je torej navodilo, s katerim naročimo, kaj naj model generativne umetne inteligence ustvari namesto nas. Na primer podobo (kot to počnejo slikarski roboti tipa Midjourney in DALL-E) ali pa besedilo (kot to počne na primer razvpiti jezikovni model ChatGPT). Ker ti sistemi delujejo po zelo specifični logiki, je kovanje besednih ukazov oziroma iztočnic svojevrstna veščina. Z njimi namreč ne narekujemo zgolj vsebine tistega, kar naj umetna inteligenca ustvari, temveč tudi estetiko in slog, pri čemer je hudič vselej v podrobnostih. Podoba, ki jo ustvari slikarski robot, je načelno dobra le toliko, kolikor je premišljen »prompt«.

Te dni v organizaciji Aksiome po različnih prizoriščih v prestolnici poteka konferenca (Ne)realni podatki – realni učinki, ki raziskuje, »kako bi dvoumno naravo podatkov lahko uporabili kot orodje, s katerim bi vplivali na dogajanje v resničnem svetu«. In v sklopu konference je v torek zvečer v ljubljanskem Kinu Šiška potekalo nenavadno tekmovanje, imenovano Bitka s prompti, ki jo je v naše kraje uvozil berlinski umetnik Sebastian Schmieg. Nabriti umetnik je pravzaprav že stari znanec naših krajev: poleti 2021, v koronskem času mrzlice naročanja živil na dom, je v Ljubljani izvedel projekt Gallery.Delivery, v sklopu katerega so nam lahko kurirji na dom namesto hrane dostavljali umetniška dela izbranih slovenskih ustvarjalcev.

Tokrat nam je omogočil, da smo v nabito polni spodnji dvorani Kina Šiška namesto koncerta spremljali, kako bi bil videti poklic »inženirstvo promptov«, in to v obliki dvobojev domačih navdušencev nad generativno umetno inteligenco, ki so tekmovali v slogu rapovskih »freestyle« bitk, le da so mikrofone zamenjali s prenosniki, namesto rim pa so kovali prompte. Uporabljali so program DALL-E-2, iznajdbo podjetja OpenAI, ki je dokaj primitivna različica slikarskega robota: ko mu ukažemo, naj ustvari realistično podobo, bo ta navadno precej groteskna. In prav takšne so bile stvaritve, ki jih je program ustvaril na poziv tekmovalcev in smo jih lahko videli na velikih zaslonih.

»Prompt« je besedni ukaz ali iztočnica, s katero naročimo, kaj naj ustvari model generativne umetne inteligence, z njim pa ne narekujemo zgolj vsebine, temveč tudi estetiko in slog.

Organizatorji so tekmovanje opisali kot »kviz, v katerem ljudje tekmujejo s performativno rabo jezika«. V sedmih rundah tekmovanja se je pomerilo osem tekmovalcev, večidel grafičnih oblikovalcev in vizualnih umetnikov, ki so že stari znanci Aksiome. Tekmovali so v različnih kategorijah: nekajkrat so morali poustvariti dano podobo, ki se je prikazala na platnu, denimo sliko na pol golega bradatega mišičnjaka v Teslinem vozilu Cybertruck sredi pšeničnega polja ali pa minimalistično črno-belo ilustracijo, ki je bila v slogu optične iluzije nekje med zajcem in raco.

Pogosteje pa so tekmovalci sledili kratkim navodilom tipa »ilustriraj količino denarja, ki bi morala biti vložena v razvoj umetne inteligence«. Ali pa: »Vkorakaš v bar in srečaš ChatGPT – kako je videti?« Ali pa: »Ta novi kip bi moral stati sredi Ljubljane.« Lea Sande je v odgovor na to vprašanje stroju naročila, naj ustvari spomenik nutriji, in v tej rundi bitke zmagala.

Pri tovrstnih nalogah so bili bolj kot veščine kovanja promptov na preizkušnji domišljija, izvirnost tekmovalcev, predvsem pa njihov smisel za humor. Zmagovalca dvoboja je namreč vselej določil glas ljudstva, tega pa je Sebastian Schmieg meril glede na jakost aplavza. Najburnejše odzive so poželi najduhovitejši prompti, četudi so obrodili podobe, ki niso imele veliko skupnega z navodili danega izziva, kar je bil dvorezen meč: ker je občinstvo na projekcijskem platnu v živo spremljalo tipkanje promptov, so tekmovalci pri pisanju bolj kot s slikarskim robotom komunicirali z občinstvom, to pa je vodilo v rafale duhovičenja. Resnično, na trenutke se je zdelo, kot da ploskamo slabim »stand-up« komikom jutrišnjega dne.

Kljub temu je bila Bitka s prompti precej zabaven dogodek, na katerem je bil kot zmagovalec ovenčan mariborski grafični oblikovalec in vizualni umetnik Dorijan Šiško.