Uwe Timm: Ikarija

+ + + +

Trenutki razhoda

V romanu Rdeče nemški pripovednik Uwe Timm (1940) obdela tri poglede na upor proti kapitalu in revolucijo. Enega predstavi mlajše dekle pisca pogrebnih govorov, ta je precej mlačen. Pripovedovalec pa malce nostalgično gleda na čase druženja in utopičnih idej, saj se mu zavest po smrtni nesreči suklja na vse strani. Predvsem se spominja priprav na zadnji govor, posvečen staremu tovarišu, ki idealov ni opustil in je skrbno beležil, tudi na podlagi klasikov marksizma 20. stoletja, šibke točke kapitalizma in njegove premetene strategije. Tokrat, v Ikariji, se Timm odpravi še nazaj, v čase utopičnega socializma. Ikarija je dobila naslov po skupnosti, kakor jo je teoretsko zasnoval francoski mislec Étienne Cabet, ko je zaživela v praksi na ameriških tleh, pa so se pokazale vse pomanjkljivosti projekta.

Vsaj zagreta prijatelja jih vidita in potegneta z obiska komune različne, nasprotne sklepe in načine delovanja. Eden je bil zaradi vztrajanja pri utopičnem socialnem delovanju in članstva v različnih tajnih društvih in tudi legalnih strankah na težaškem delu, kot so tisti od zunaj imenovali taborišče Dachau za politične zapornike. Drugi je zaradi ikarijske izkušnje spremenil prepričanje in začel poveličevati raso, močne in bojevite. Kasneje se je zavzemal za negativno evgeniko, torej tudi izločanje šibkih in kakorkoli izrojenih. Na pogrebu mu strankarski kolega izreče priznanje, da je postavil temelje nacističnega prepričanja. Začne sicer nedolžno, z znanstvenim opijanjem zajcev, vendar njegovi učenci in sledilci preidejo na ljudi, material pa jim dobavljajo naravnost iz taborišč – preparirane lobanje, izsledke o namerno okuženih, izstradanih, na različne načine izpostavljenih, vse v imenu znanosti.

Timm za pripovedovanje zgodbe uporabi optiko zasliševalca, ameriškega oficirja nemškega rodu, ki po osvoboditvi pred kuliso porušene države zagrizenega socialista in humanista izprašuje o prvem; nadrejene najprej zanima nabrano gradivo, vzdržljivost človeškega tkiva, genetika, kasneje, ob zaostrovanju s Sovjetsko zvezo, pa vse bolj podtalna mreža nemških levičarjev, ki bi jo lahko še maloprej zavezniki uporabili za svoje namene.

Timm je tudi tokrat izčrpen, loteva se številnih velikih levičarskih in utopičnih projektov od sredine 19. stoletja, z zgodovino oborožen se spominja njihovih krvavih zatrtij, streljanja levih ministrov. Ob bogato raziskani zgodovini premišlja, kako se je lahko ideja napredovanja pod nacizmom izrodila v selekcijo, zgodovinsko mitomanijo, rasizem, uničevanje. Vse to z dejavnim prispevkom znanstvenikov, ki so čez noč prilagodili svoj jezik, poglede in se sprijaznili s splošno vulgarno ravnijo strankarskih vodij.

Roman spretno meša različne ravni, tudi vedenje in morebitno krivdo ameriških osvoboditeljev, predvsem pa na podlagi pričevanj starca, ki je dvanajst let čakal na izpoved, prerešeta zgodovino delavskega gibanja ter utopične projekte in projekcije, ki so jih krvavi tok zgodovine in njegovi nosilci brezobzirno izbrisali.