Grega Repovž

8. 3. 2024  |  Mladina 10  |  Uvodnik

Uvodnik / Temu smo nekdaj rekli kraja

»Novi sistem obdavčitve nepremičnin, ki bi deloval na podlagi vrednosti nepremičnin, bi bil preveč pregleden, bistveno bolj, kot bi si nekateri želeli. Ker v trenutku, ko se začne z nepremičninami in lastništvom ukvarjati centralizirano in osredotočeno Finančna uprava Republike Slovenije, se začnejo kazati ekstremi, začnejo se postavljati vprašanja – tudi vprašanje, od kod sredstva za to premoženje.«

— Tilen Božič, finančnik in nekdanji državni sekretar na ministrstvu za finance

Vrniti se moramo leto nazaj, v čas, ko je Golobova vlada še načrtovala uvedbo davka na nepremičnine. Dovolj je bil en nastop zgoraj citiranega Tilna Božiča, da je bila na nogah celotna Slovenija – in Božič ni rekel nič drugega, kot da je treba uvesti davek na nepremičnine in pravičneje obdavčiti premoženje. Dan zatem se je začel medijski pogrom proti državnemu sekretarju (da, mediji radi to naredijo za elito), tako oster in enoten, da se je od njega na koncu distanciral še premier Robert Golob.

Golob verjetno še danes ne razume, da bi se v tistem trenutku moral postaviti v bran državnemu sekretarju, ki je pač povedal tisto, kar vsi vemo: da so davki v Sloveniji globoko nepravični in da so narejeni tako, da bogati še bolj bogatijo, predvsem pa je premoženje v Sloveniji nepregledno in zakonito skrito za različnimi podjetji ter lažnimi poimenovanji.

Tilen Božič je bil že takrat človek, ki si ni dovolil, da bi kdo pometal z njegovim imenom, pa četudi je to premier. Dan po Golobovem nastopu je nepreklicno odstopil in zapustil javno upravo.

V tej Mladini novinar Borut Mekina razkriva nove podatke slovenske geodetske uprave. Že če pogledamo zgolj transparentno lastnino nepremičnin, ima danes deset odstotkov najpremožnejših lastnikov v lasti kar 37 odstotkov celotne vrednosti nepremičnin v Sloveniji. Da, ta država je zelo razslojena. A je še huje: v to niso vštete nepremičnine, ki so zaradi »davčne optimizacije« in skrivanja lastništva dejansko napisana na podjetja. In teh je izjemno veliko, zadnja leta se tako kupi več kot tretjina nepremičnin. Od kod to premoženje?

V zadnjih mesecih mediji razkrivajo kupce ekscesno dragih stanovanj v prestolnici. Na seznamih kupcev je ogromno ljudi, ki vse življenje opravljajo različne javne funkcije in s svojimi rednimi službami preprosto niso mogli priti do tega premoženja. Preprosto niso imeli tolikšnih dohodkov. Pa ne samo to: celo podjetniki, ki so se znašli na teh seznamih, uradno nimajo dohodkov, na podlagi katerih bi si lahko kupili te nepremičnine. Med kupci so tudi nekdanji politiki, zdravniki, uslužbenci javnih podjetij, profesorji – a že hiter pogled na njihove funkcije in plače ter na drugi strani seštevek njihovega premoženja kažeta, da so neskladja preprosto prevelika. Gre za neskladja, o katerih je Slovenija enkrat že govorila, namreč ob objavi poročil protikorupcijske komisije o premoženju Janeza Janše in Zorana Jankovića. A že takrat se je politika izognila ugotavljanju izvora premoženja.

Temeljno vprašanje je: od kod to premoženje? Ker ne gre zgolj za to, da so si nekateri na pollegalen in nelegalen način prisvojili javno premoženje, ne gre le za nekaj preteklega, ampak za to, da vse to poteka še zdaj. Najnazorneje to razkriva na primer danes zdravniška stavka – toliko neverjetnih poti denarja do zasebnih žepov zdravniške elite, kot so jih razkrili mediji v zadnjem času, je preprosto preveč za eno samo državo. In četudi verjetno za nazaj praktično ničesar ni mogoče več razčistiti, bi morala Slovenija končno uvesti finančno preglednost premoženja – takoj. Da se te morda celo legalizirane poti denarja končno prekinejo. Tako ne gre več naprej.

Ta nepreglednost ni nastala sama od sebe in sama od sebe taka tudi ne ostaja. Politika je namreč tista, ki ne želi, da pride do preglednosti, seveda v navezi s prav to elito. Zakaj? Ta nepreglednost eliti zagotavlja varnost. Ne le varnosti v preteklosti pridobljenega. Ker premoženje ni pregledno, lahko namreč uveljavljajo svoje prihodnje interese. Zahtevajo nižje davke. Pobirajo državne pomoči. Dobivajo subvencije za svoje investicije. Kot pravi Tilen Božič: kakršenkoli nov sistem obdavčitve nepremičnin, ki bi deloval na podlagi vrednosti nepremičnin, bi bil preveč pregleden – bolj kot bi si nekateri želeli.

Tu je tudi politična razsežnost preglednosti. V trenutku, ko bi postalo jasno, kdo ima kakšno premoženje in predvsem koliko ga ima, bi se namreč pokazalo, da je Slovenija neprimerno bolj razslojena, da so razlike neprimerno večje, kot je politika oziroma kar elita pripravljena priznati. Pri nas se namreč primerjave vedno omejijo na primerjave med plačami. Pri čemer že danes vemo – spet lahko navedemo kot primer zdravniško elito –, da v tej državi obstaja nešteto obvodov in drugih načinov, kako se posameznikovo dejansko premoženje in vsi drugi dohodki ne vidijo. Ne pozabimo, da imamo na mestu predsednice nekdaj uspešno odvetnico z velikim premoženjem in dohodki, ki si je brez slabe vesti izplačevala plačo na ravni osnovnošolskega učitelja začetnika. In še nekaj bi pokazala preglednost: da razmeroma visoke davke (ali pa raje zapišimo davke sploh) v Sloveniji dejansko plačujeta nižji in srednji razred, torej ljudje, ki razpolagajo predvsem s svojo plačo. Za vse premožnejše je Slovenija davčna oaza in raj nepreglednosti.