Komentar / Nevarno

Janko Lorenci

8. 3. 2024  |  Mladina 10  |  Kolumna

Emmanuel Macron je nedavno dvignil vihar, ko je rekel, da bi Nato utegnil poslati svoje čete v Ukrajino. Tam so sicer inkognito že zdaj zahodni vojaški svetovalci. A odkrit prihod Natovih vojakov bi drastično zaostril konflikt in grozila bi celo jedrska vojna. Ni čudno, da so Amerika, Nemčija, Anglija, Poljska, Slovenija … nemudoma zanikale možnost, da bi na bojišča poslale svoje čete.

Ukrajini kaže ta čas slabo. Njena ofenziva je spodletela, na bojiščih napreduje Rusija. Vsaj tako nevaren je širši kontekst: nesrečna država je v vseh pogledih odvisna od zahodne pomoči, pripravljenost nanjo pa na Zahodu kopni. Tu je še grožnja Trumpove volilne zmage; republikanci blokirajo pomoč Ukrajini, Trump predsednik bi jo lahko dokončno ukinil.

Unijo vojna muči bistveno bolj kot Ameriko, za katero je Ukrajina le del velike geopolitične igre, s katero skuša ostati svetovni policaj. Amerika ima – edina – od ukrajinske krize celo nekaj koristi, Uniji pa vojna v vseh pogledih škodi; ekonomsko in socialno jo slabi, to povzroča družbeni nemir, krepi skrajno desnico, ustavlja zeleni prehod.

Vojna spreminja tudi Rusijo in jo iz razmeroma mehke diktature rine v trdo. Putina zlepa ne bo odneslo z oblasti in Evropa bo morala s tako Rusijo živeti naprej. Konec vojne, normalizacija odnosov z Moskvo in s tem povezane lastne koristi tako ostajajo zaželen cilj. To bi moralo veljati tudi za Ameriko, a ta ravna osupljivo kratkovidno: njen edini tekmec za svetovni primat je Kitajska, ne pa Rusija, ki je res močna le v jedrski oborožitvi. Toda ukrajinska vojna, ki jo je Amerika delno sopovzročila, rine Moskvo v kitajsko naročje in dela Peking še močnejši. Evropa Ameriki ponižno sledi in v svojo škodo trga stike s Kitajsko. Ves Zahod se s tako politiko – živo jo ponazarja tudi dogajanje v Gazi – v razmerju do svetovnega juga pogreza v osamljenost, pri čemer se njegova ekonomska in demografska moč relativno že tako krči.

Nadaljevanje ukrajinske vojne bo vse te procese še pospešilo. V Uniji se počasi prebija spoznanje, da se bliža trenutek, ko se bo treba odločiti, kako naprej. Že pred časom smo zapisali: ukrajinsko dogajanje bo postalo res nevarno, če bo ena stran začela izgubljati. To potrjuje tudi Macronova hazardersko-provokativna izjava. Če bi vojno začela izgubljati Rusija, bi bil v zagati, kaj storiti, Putin. A v očitni defenzivi je Ukrajina, in če se bo znašla pred porazom, bo pred kočljivo dilemo Zahod. Na voljo bosta dve skrajnosti: pustiti Ukrajino na cedilu ali tvegati skrajno zaostritev z Rusijo.

Temu se velja za vsako ceno izogniti, prenevarno je. Rešitev je jasna: priti do premirja, pogajanj in miru. Ta pot se prav vsiljuje, a čas zanjo se izteka. Vojna se je morda že prelomila, Rusija je v ofenzivi in bolj ko bo vojaško napredovala, manj dovzetna bo za mirovne pobude. Toda vse še ni odločeno in krizni trenutek pred dilemo – prepustiti Kijev usodi ali tvegati vse, na primer poslati Natove čete na bojišča ali dati Ukrajincem rakete, ki dosežejo Moskvo – še ni napočil. Zdaj je morda zadnji čas, da Unija ustavi pogrezanje v katastrofo. In sicer tako, da sproži samostojno mirovno pobudo.

Na Kijev lahko vpliva, saj je zelo odvisen od njene pomoči v orožju in denarju. Lahko bi mu torej še naprej pomagala, a ga pripravila do tega, da sprejme pogajanja z Rusijo. Toda ali je za to tudi Rusija, zdaj, ko ji gre vojaško bolje? Ne vemo, toda objektivno ta interes obstaja. Tudi Putina vojna potencialno ogroža, ubija Ruse, budi protivojno razpoloženje itd. Če bi Ukrajina postala nevtralna in če bi njena z Rusi poseljena ozemlja dobila trdno avtonomijo, bi bil mir morda dosegljiv.

Jamstva za uspeh take mirovne pobude ni, a splačalo bi se vsaj poskusiti. Pobuda bi imela bistveno večjo težo, če bi za njo stala tudi Amerika, vendar take volje za zdaj ne kaže. Bi se lahko Unija odločila za ravnanje na svojo pest? Vrsta razlogov jo sili v to.

Najprej bi se tako morda izognila skrajnostnim odločitvam, če se bo Ukrajina znašla pred porazom. Konec vojne bi, drugič, v vseh pogledih zelo koristil tudi Uniji. Tretjič, Amerika postaja izredno nezanesljiv zaveznik. Kaj bo storila Unija, če bo Trump postal predsednik, se pobotal s Putinom in na Ukrajino pozabil?

Tudi to govori, da EU nujno potrebuje strateško osamosvojitev od Amerike. Ta jo že dolgo vleče v svoje geopolitične igre, ki Uniji praviloma škodijo. Vendar za tako osamosvojitev Evropi manjka samozavesti, med drugim zato, ker naj bi bila Amerika porok njene varnosti. A s Trumpom, napol že naslednjim predsednikom, in kot je zapisal Observer, za Evropo prej sovražnikom kot zaveznikom, to jamstvo kopni kot pomladni sneg. Hkrati je težko verjeti, da Rusija vojaško res ogroža Evropo. Moskva daje za orožje bistveno manj kot Unija, hkrati se vojaško zelo muči že z Ukrajino. EU bi strahove svojih vzhodnih članic pred Rusijo lahko pomirila tako, da bi naposled ustanovila svoj, evropski »nato« in ga namestila na vzhodnih mejah. Oborožuje se pospešeno že zdaj, a razdrobljeno in še naprej slepo sledeč Ameriki.

To je neumna, škodljiva politika. Če vrhovi EU niti v novih okoliščinah (možnost ukrajinskega poraza, ameriška nepredvidljivost, lastne težave) ne bodo takoj sprožili resne mirovne pobude, bodo potrdili svojo pritlikavost.

Unija bi s koncem vojne in z osamosvojitvijo od Amerike ogromno pridobila: ekonomsko in socialno bi se umirila, kar bi dobro delo tudi demokraciji, uredila bi odnose z Rusijo in Kitajsko in se iz zdajšnjega gospodarskega velikana in političnega pritlikavca spremenila v vplivnega svetovnega igralca. Predvsem pa bi ustavila srk vojne, ki nenehno koti nove nevarnosti. Hkrati bi olajšala življenje svojim državljanom, evro-ameriški kanonenfuter, se pravi številne Ukrajince, pa rešila smrti.

Mirovno pobudo lahko predlaga tudi Slovenija.