Ni enostavno, to življenje!

Nacisti so med II. svetovno vojno šoštanjski družini Pirečnik vzeli otroka, enoletnega Ivana, poslali so ga v Nemčijo, kjer ga je prevzel, posvojil in ponemčil neki bavarski par. Ivanovega očeta so v celjskem Starem piskru ustrelili kot talca, mater Pavlo so poslali v Auschwitz, a ga je preživela. Po vojni je sina iskala in iskala, toda ko je na začetku petdesetih let končno odkrila, kje živi, ji ga niso hoteli vrniti. Tudi nemško sodišče je njeno zahtevo zavrnilo.

Zgodba o Ivanu Pirečniku je zlagoma postala svetovna senzacija. Mediji so rohneli – v Sloveniji so se vrstila množična protestna zborovanja. »Vrnite Ivana!« Ivanova mati se je pritožila na prizivno sodišče ameriške visoke komisije v Frankfurtu, ki je bilo tedaj še pristojno za povojno Nemčijo, toda sodnik William Clark je presodil, da bo Ivanu bolje v kapitalistični Nemčiji kot pa v komunistični Jugoslaviji.

Protestna zborovanja so se še okrepila, slovenski časopisi pa so objavili karikaturo: »Ubogi mali Ivan, spremeniti bo moral politično prepričanje!« Ameriško prizivno sodišče je potem – ko sta ostala sodnika preglasovala Clarka – vendarle sklenilo, da morajo Ivana vrniti materi.

Ko se je 11-letni Ivan leta 1952 vrnil v Ljubljano, ga je pričakalo deset tisoč ljudi, v rodnem Šoštanju pa ga je pričakal ves Šoštanj, izvemo v minidokumentarcu Razdvojeno srce – Ganljiva zgodba Ivana Pirečnika (imate ga na YouTubu), ki ga je leta 2014 posnela Pina Špegel. Anton Ingolič je zgodbo Ivana Pirečnika leta 1955 popisal v romanu Deček z dvema imenoma (imena je spremenil, saj Ivan postane Janko, alias Kurt), leto prej pa jo je Charles Crichton, avtor številnih Ealingovih komedij, recimo Tolpe z Lavender Hilla (1951) in kasneje Ribe, imenovane Wanda (1988), ovekovečil v filmu Razdvojeno srce (The Divided Heart), ki je pobral kopico britanskih nagrad (najboljši film leta itd.) in ki so ga delno posneli pri nas, v Škofji Loki.

Yvonne Mitchell, ki igra Pavlo (alias Sonjo Slavko, kot jo imenujejo v filmu), govori slovensko, toda bolj smešne in zabavne slovenščine zlepa ne boste slišali, tako da lahko gledanje filma, ki je nekaj časa vedril na Netflixu, a hitro izginil, prelevite v pubkvizovsko ugibanje, kaj je rekla. To daje težki, morbidni drami o dveh materah in »njunem« sinu Toniju/Ivanu, ki s svojo hitlerjugendsko aroganco izgleda kot navdih za Hanekejev Beli trak (2009), campovsko razsežnost. Michel Ray, ki je igral Ivana, je kasneje postal milijarder (priženil se je v pivovarski imperij Heineken), pravi Ivan Pirečnik pa je končal poklicno kovinarsko šolo in vse življenje delal v Termoelektrarni Šoštanj.

Leta 2014 – v letu dokujčka Razdvojeno srce – je Maja Weiss posnela Banditenkinder, svoj prvi doku o »slovenskemu narodu ukradenih otrocih«, potemtakem o slovenskih otrocih, ki so jih nacisti med II. svetovno vojno ukradli in poslali v Nemčijo, kjer so jih v prevzgojnih taboriščih ponemčili in »očistili«, tako da so bili »zreli« za posvojitev in »novo« življenje v tisočletnem rajhu. Nekatere so po vojni našli in jih vrnili v Slovenijo, številnih pa ne – za njimi se je izgubila vsaka sled.

Doku Zajeti v izviru: Slovenski otroci Lebensborna, ki bo v Cankarjevem domu odprl letošnji Festival dokumentarnega filma, je nadaljevanje dokuja Banditenkinder, le da se Maja Weiss tokrat posveti štirim osebam, Eriki Matko, Francu Zagožnu, Ivanu Acmanu in Viliju Goručanu, ki so jih nacisti še kot dojenčke ugrabili in poslali v tajni program Lebensborn, kjer so jih v okviru programa, ki ga je ustanovil SS, rasno in zdravstveno »preverili«, ponemčili in prepustili v posvojitev. Nacistična ideologija je trgala družine in žrla otroke.

Ker so nacisti hoteli osvojiti svet (danes Berlin, jutri Manhattan!), so morali namnožiti svoje prebivalstvo, zato se je Heinrich Himmler, reichsführer SS in eden izmed glavnih arhitektov holokavsta, domislil številnih metod. Recimo: samske ženske, ki so zanosile, so »prepričali«, da niso splavile, ampak skrivaj rodile. Svoje dojenčke so potem v okviru programa Lebensborn – pražnje oblečene, ob esesovskem ritualu in vprašanju: »Nemška mati, si pripravljena vzgajati svojega otroka v našem duhu?« – prepuščale »skupnosti SS«. Ta rojstva so prikrivali, tako da ti ljudje niso nikoli izvedeli, kdo so njihovi očetje.

Druga metoda je bila kakopak ugrabljanje otrok. Prvič, ugrabljali so slovenske otroke »arijskega videza«, drugič, starši teh otrok – dojenčkov – so končali v taboriščih smrti ali pa kot talci v Starem piskru, tretjič, otroke so poslali v program Lebensborn, »humanitarno ustanovo«, ki je »osrečevala otroke brez staršev in starše brez otrok« in ki so jo po vojni na nürnberških procesih oprostili (!), in četrtič, ta je poskrbela, da so vsi ti dojenčki – Erika, Franc, Ivan in Vili – preimenovani in ponemčeni prišli v »prave« roke, saj so jih običajno v posvojitev izročili »politično zanesljivim kadrom«, tudi Himmlerjevim sorodnikom, tako da so – kakšna ironija! – pristali v žlahti z enim izmed največjih nacističnih vojnih zločincev.

Po vojni so nekatere našli, drugih ne. Nekateri so se – magari začudeni, zgroženi, stravmatizirani – vrnili, drugi se niso hoteli. V Nemčiji so bili ljubljeni, ločitev od krušnih staršev je bila preveč travmatična. Izgledali so kot Ojdipi, ki odkrijejo strašne družinske skrivnosti. »Ni enostavno, to življenje,« dahne eden izmed njih, ki šele zdaj prvič vidi fotografijo svoje biološke matere. Povsem se zlomi. V solzah doda: »Nikoli več, prosim. Nikoli več se ne sme ponoviti takšna norost.« Tako neverjetno ganljivega prizora zlepa ne boste videli.

A potem se prikaže Borut Pahor – in vse pokvari.

Tišina razuma

Toda poziv – »Nikoli več, prosim« – ne pomaga. Kot opozori doku Zajeti v izviru, se kraje otrok dogajajo zdaj v Ukrajini – ob ruski okupaciji. Doku V vzvratnem ogledalu se dogaja v avtu, ki begunce prevaža iz razsute Ukrajine na Poljsko, avto pa pogosto šofira kar sam poljski režiser Maciek Hamela. Ukrajinci za sabo puščajo domove, imetje in življenje. Pse so spustili. In krave tudi. »Kaj pa naj?« Med begunci so nosečnice in mučenci. In ja, otroci. Eden izmed njih le stoično dahne: »Vsi bomo umrli. To je vse.« Nanj se boste spomnili, ko boste videli Ozogoche, doku o ekvadorskih vivkih (cuvivíji), ki se vsako leto selijo iz Severne Amerike na jug, v Ekvador, kjer potem številni izmed njih samomorilsko – samurajsko, fatalistično – strmoglavljajo v ledeno hladna andska jezera. A tam živijo tudi otroci, ki bi se radi izmaknili tradiciji in življenju v zatohli skupnosti – otroci, ki hočejo zapustiti dom in zbežati v svet. Vsi čakajo, da se bo kaj spremenilo. Vsi čakajo, da bo kdo ustavil podnebne spremembe. Vsi čakajo, da jih bo kdo odrešil te strašne deprivilegiranosti. Vsi čakajo revolucijo. Vedno znova pa pridejo le ptiči, ki naredijo samomor.

Vojne ni tu nikoli konec.

Je vojne sploh kdaj konec? Tišina razuma je doku o bosanskih ženskah in dekletih, za katere vojne ne bo nikoli konec – srbski vojaki in paravojaki so jih v času bosanske vojne brutalno in sistematično posiljevali. Zgodbo pripovedujejo žrtve in zapisniki iz Haaga, kjer so te zločine sodno obravnavali, tako da slišimo imena posiljevalcev (Kunarac, Tolja, Pero Elez ipd.) in vidimo hiše (taborišče v Foči, Karamonova hiša v Miljevini itd.), v katerih so jih posiljevali. V Novem Pazarju so jih posiljevali na nogometnem stadionu. Dekleta, celo 12-letnice, so prodajali v spolno suženjstvo ter jih selili iz hiše v hišo, iz mesta v mesto. Poniževanju ni bilo ne konca ne kraja. Vojne so posilstvo.

A ko pride svoboda, na ženske pozabijo.

Da so prve žrtve svobode vedno prav ženske, lepo pokaže romunski doku Med revolucijama, ki nam kaže arhivske posnetke življenja v Romuniji in Iranu v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja, čez te posnetke pa se vije dopisovanje dveh prijateljic (resda fiktivnih, a posnetih po tistih iz arhivov romunske tajne policije), Romunke in Iranke, ki sta študirali na bukareški medicinski fakulteti, dokler se ni Iranki, evforični levičarki, ob koncu sedemdesetih let zazdelo, da se v Iranu nekaj »kuha«, tako da je na vrat na nos zdrvela tja in se entuziastično priključila islamski revoluciji (1979), ki je zrušila represivnega, diktatorskega, dekadentnega šaha Pahlavija, toda revolucija ženskam ni prinesla svobode, temveč nazadovanje in represijo – in poniževanje. Zakrivanje. Teokracijo. Teror. Fundamentaliste. Ajatolski Gilead. Deziluzijo.

Podobno je bilo v Romuniji – ko so leta 1989 zrušili diktaturo Nicolaeja Ceaușescuja, so dobili kapitalizem, ki je ženskam izrazito nenaklonjen. Oja, daje jim svobodo, še več, v ničemer ne uživa bolj kot v ženski svobodi, toda jasno – ženske »osvobaja« le zato, da bi jih lahko še brutalnejše in okrutnejše – in lukrativnejše – izkoriščal in zlorabljal. In tišal. In poniževal. In ja – da bi jih lažje in bolje kontroliral. Kapitalistični fundamentalizem ni nič manj mizogin, šovinističen in antifeminističen od iranskega.

Ženske iz povsem različnih držav si nepričakovano delijo usodo. Kot da živijo v isti državi. Ni enostavno, to življenje!

V Sestrah v savni, ki izgledajo kot dopolnilo Babičinega seksualnega življenja (via Urška Djukić), si Estonke vseh starosti v leseni savni – gole, zelo razpoložene, čudovito sproščene, anonimne – pripovedujejo zgodbe o tem, kako nasilno je življenje med moškimi: kako nenehno pritiskajo nanje, kako jih zlorabljajo, kako jih navdajajo s sramom (zaradi lastnega telesa ipd.), kako jih silijo v rojevanje, kako rojevajo mrtve otroke, kako jim ženskost predstavljajo kot bolezen (in devištvo kot ultimativno valuto!), kako jih skušajo »vzburiti« s pozami iz porničev, kako jim svobode – recimo pravice do izbire – ne dopuščajo in kako nenehno živijo na robu posilstva. Ena izmed njih je že bila posiljena. To so skrivnosti, ki odmevajo iz mraka. Vse te ženske o stresnih, tragičnih rečeh govorijo neverjetno mirno. V nekem trenutku pa začnejo vzklikati: »Bolečina ven! Bolečina ven! Bolečina ven!« Od njih se kar kadi. Kot da so na predvečer revolucije. Ta ritualna savna je inkubator solidarnosti – in demokracije. Še malo, pa bi v en glas dahnile: »Ni enostavno, to življenje!«

Duhovnica

»Ni enostavno, to življenje,« bi lahko vzkliknili protagonisti številnih dokujev, ki jih bo od 13. do 20. marca zavrtel letošnji FDF. »Ni enostavno, to življenje,« bi lahko vzkliknila Jana Kerčmar Džuban, evangeličanska duhovnica – živahna, zgovorna, poskočna, entuziastična, hiperaktivna, vsepovsodna, izpostavljena, privlačna sila empatije. Videti je kot ideologija, ki pride v ljudska srca. Ni se ji mogoče upreti. Kot se v filmu ne moreš upreti privlačni zvezdnici. Pri vprašanjih vere se sklicuje na Einsteina. Zlomila bi ateista. Tu vidite, kaj zamuja katoliška cerkev, ker nima duhovnic. »Pojdite v miru, služite našemu gospodu,« ponavlja moškim, ki klečijo pred njo, ko jim deli hostije. Ne vem, koliko let jo je Maja Prettner snemala in dokumentirala, toda vidimo jo v različnih obdobjih in letnih časih – zdaj je doma, z možem in hčerko, zdaj obišče sorodnike, zdaj vrtnari, zdaj se ukvarja z računovodstvom, zdaj klepeta, zdaj pleše na veselici, zdaj se prijavlja za vojaško kaplanko. A mučijo jo dvomi in dileme – in nezadovoljstvo. Skrbi jo za prihodnost. Počuti se kot prekarka. Čuti zavist, resentiment, sebičnost. »Nisem se mogla realizirati,« pravi. In doda: »Ko mi je šlo najbolje, so me ustavili.« Nekoč je doživela spolno zlorabo, ki jo je navdala z občutkom krivde – posiljevalcu je odpustila, sebi pa ne. »Tisti dražljaji …« A ve, da se teh travm ne bo rešila z odpuščanjem – in da zgolj z odpuščanjem ne bo predelala vseh tistih zgoščenih, kakofoničnih, stresnih čustev. In potem hudo zboli. Kot da žensko telo ni nikoli dovolj kaznovano.

»Ni enostavno, to življenje,« bi lahko vzkliknil 86-letni kitajski avantgardni skladatelj Wang Xilin, ki v Možu v črnem z golim plesom – krčevitim striptizom jeze – kanalizira mučenje, katerega žrtev je bil v času kulturne revolucije (»Pretepali so nas … Vlekli so nas od vasi do vasi … Izgubil sem vse zobe in sluh … Blodil sem kot potepuški pes … Nihče me ni hotel zaposliti.«).

»Ni enostavno, to življenje,« bi lahko vzkliknil Stevan Labudović, Titov snemalec, ki je zgodovino gledal in snemal iz prve vrste. In kot vidimo v dokuju Neuvrščeni: Dosje Labudović, je iz prve vrste – brez distance, brez ironije – gledal tudi ustanovno zasedanje neuvrščenih (alternative blokovski delitvi sveta), ki je leta 1961 potekalo v Beogradu. »Teh šest dni je bilo moje mesto glavno mesto tretjega sveta,« pravi režiserka Mila Turajlić (znana po dokuju Cinema Komunisto). Ne brez razloga – v Beograd so se tiste dni zgrnili vsi voditelji dežel tretjega sveta, tudi indonezijski despot Sukarno, ki je dal nekaj let kasneje pobiti milijon komunistov (kot bi skušal že kar vnaprej parodirati vse tiste, ki bodo nekoč snemali smrtno resne dokuje o neuvrščenih). »Tretji svet ni bil kraj, temveč projekt. In Jugoslavija je vanj vstopila z ladjo.« S Titovo ladjo, ki se je imenovala Galeb. V tretjem svetu so jo povsod pričakali množično in ekstatično. Labudović, ki zgodovine ni le snemal, ampak jo je s samim snemanjem ustvarjal, je bil povsod. »Hruščova sem posnel, ko je bil pijan in ko je scal.« Iz prve vrste.

»Ni enostavno, to življenje,« bi lahko vzkliknili romski mladeniči, »flašaroši«, ki – kot pokaže doku Stekleničarji – na kaotični, neurejeni, distopični deponiji v Vinči, predmestju Beograda, stahanovsko in ekspresno – učinkovito! storilno! – nabirajo plastenke in jih potem stiskajo v bale (ki gredo naprej v preprodajo), pri čemer morajo paziti, da jim jih ne speljejo tekmeci. Smeti so lukrativna tržna niša. Mnogi živijo od njih. Tudi galebi – in kapitalizem, ki ustvarja smeti, potem jih pa še bajno trži. Razlog več, da naj bi neka francosko-japonska smetarska korporacija to deponijo v kratkem privatizirala in »modernizirala«.

»Ni enostavno, to življenje,« pa bi lahko vzkliknila tudi režiserka Claire Simon, ki v pariški javni bolnišnici snema Naše telo, doku o zdravstveni in ginekološki skrbi za ženske. Nekatere so noseče, druge sredi tranzicije, tretje v terminalnem stadiju, četrte ne morejo spočeti, spet druge bi splavile, nekatere znajo francosko, druge ne, tako da potrebujejo google translate, pred vrati pa poteka protest proti spolnemu nasilju zdravstvenih delavcev: »To je naše telo!« Toda ko Claire Simon v slogu Fredericka Wisemana snema in snema (kot muha na steni), ji nepričakovano – med snemanjem! med akcijo! – diagnosticirajo raka dojke. To jo šokira, ne pa tudi ustavi. Ne, to ji filma ne pokvari. Au contraire: snemanje filma mirno in dostojanstveno nadaljuje. Brez mistificiranja. Njena reakcija je tiha dekonstrukcija tega, kar oznani ena izmed pacientk: »Mislila sem, da je za žensko normalno, da trpi.«

Moški bi v tej situaciji ravnal povsem drugače: film bi nehal snemati – in se začel panično boriti za življenje. Claire Simon se – tako kot številne druge ženske – za življenje bori s filmom. Njena stoičnost je fascinantna, pridobljena v boju – tako kot volilna pravica in pravica do izbire. Claire Simon bi se zelo dobro ujela z Rakel, mlado norveško kmetico, ki ji oče v dokuju Volneno prepušča odročno, slikovito, samozadostno kmetijo. Volkovi ji tu in tam raztrgajo nekaj ovac, toda sama ne reagira tako kot moški (tudi slovenski), ki zaženejo vik in krik, začnejo kričati in klicati na pomoč ter terjati odstrel, pokol nad volkovi, ampak le stoično dahne: »Nekaj je treba dati nazaj naravi.« Češ: ovce pasemo, hranimo, jemljemo naravi, zato je povsem prav, da ji nekaj tudi vrnemo. To, da ti volkovi raztrgajo nekaj ovac, je, kot pravi, »preprosto cena, ki jo plačaš«. Vse pač stalno kroži. »Nič se zares ne konča.« Jagenjčki nikoli ne obmolknejo.

Svet brez dela

Toda njen oče se zaveda, kaj jo čaka: nonstop delo. Neprekinjeno. Tako rekoč brez počitka. In praktično brez dopusta. Kmetija je za deloholike. Ironija je kakopak v tem, da je svet postal ena velika kmetija – od vseh delavcev pričakujejo, da bodo deloholiki, da bodo delali nonstop, brez predaha in brez dopusta, da bodo torej neprestano in vedno na voljo, stalno prižgani.

»Pripravite se na suženjsko delo – na služenje gospodarju,« pravi Noam Chomsky v Deloholikih, ki jih je posnel Erik Gandini, avtor Švedske teorije ljubezni. Južni Korejci delajo nonstop, po 14, celo 16 ur na dan, ponosni, da trdo delajo. Čim kasneje pridejo domov, tem bolje! Če vse zamudijo, nič hudega. Toda servilnost ubija: nesrečni so, depresivni in rakavi, rekorderji v številu samomorov, družine so bolne. Država je začela računalnike ob 18.00 izklapljati. Pojdite domov!

Ne da to kaj spremeni: kamere so stalno vključene – delavci so povsod pod čedalje striktnejšo kontrolo (kako orwellovsko, totalno, vsevidno nadzorovanje, s kreditnim točkovanjem vred, implementirajo na Kitajskem, v razstavnem laboratoriju kapitalizma prihodnosti, lahko vidite v dokuju Popolno zaupanje, ki ga je Zhang Jialing režiral iz tujine). In povsod pozivajo k čim večji učinkovitosti, delavnosti in storilnosti: mar ni to nekaj, kar je oznanjal in terjal tudi Hitler? Nič čudnega, da smo sredi renacifikacije – in refašizacije. Delovna »etika« ima prednost pred izobrazbo.

Še celo Elon Musk ve, da naj bi delo ljudi osmišljalo, toda to represivno, stahanovsko, strogo nadzorovano nonstop delo jih ne osmišlja več. Jean Calvin, francoski protestant, ki je v 16. stoletju prebegnil v Švico, je trdil, da te delo odreši: če vztrajno in nezadržno delaš, ne padeš med preklete in pogubljene. Če se hočeš odrešiti, moraš le delati in delati in delati – tudi ko ni treba. Ko pa ne delaš, te mora navdajati občutek krivde – strah pred pogubo. Delo je verski koncept.

Delo, ki ga uveljavlja in slavi sodobni neoliberalizem (nadzorovalni kapitalizem, platformni kapitalizem, kognitivni kapitalizem, postfordistični kapitalizem, kapitalizem katastrofe), je izrojena oblika tega kalvinističnega koncepta dela. Od tod vsa ta »versko« blazna podganja dirka in od tod vsa ta performativna deloholičnost – to, da ljudje drug drugemu stalno kažejo svojo obsedenost z delom, da torej drug drugega stalno navdajajo z občutkom krivde, z nelagodjem ob nedelu, brezdelju, počitku, ležernosti, dopustu. V Ameriki ljudje sploh ne izkoriščajo dopusta – vsako leto 578 milijonov ur dopusta pustijo delodajalcem.

Toda avtomatizacija, robotizacija in umetna inteligenca bodo delo odpravile, tako da nas čaka svet brez dela. Ljudje ne bodo le brezposelni, ampak irelevantni. In irelevantnost bo hujša od brezposelnosti, pravi Yuval Noah Harari, specialist za zgodovino prihodnosti.

Ne da to kaj spremeni: kot vidimo v dokuju Mladi in ambiciozni, na ugledni univerzi St. Gallen še naprej vzgajajo bodoče globalne poslovne elite, ljudi, ki bodo vodili svetovno gospodarstvo, bodoče direktorje sveta, ki bodo na vse gledali skozi oči ekonomske učinkovitosti. In najprej jim povejo: »Biti morate boljši od strojev in umetne inteligence.« Malenkost. In že se zapodijo v ledeno vodo. Ta je tako stresna kot študij – in kot kapitalizem, ki jim ga bodo zaupali in na katerega nimajo nobenih pripomb. Kapitalizem reši vse probleme.

Čudno, da kapitalizem ni rešil puljske ladjedelnice Uljanik, ki je veljala za ponos socialistične Jugoslavije. Uljanik je bil »država v državi«. Vse smo imeli, se v dokuju Ladja spominjajo nekdanji zaposleni. Disciplina je bila strašna. »Ni bilo šale.« Nihče se do treh ni premaknil s svojega delovnega mesta. »Delali smo iz ljubezni do dela.« A ta gigant je v kapitalizmu propadel, pa čeravno bi se moral odlično podati kapitalistični delovni »etiki«. V socializmu je bilo bolje, pravi nekdo. Mesto, ki se odpove takšni firmi, je noro, pravi nekdo drug. Nor je kapitalizem, ki se odpove takšni firmi.

V deželi medvedov

Nika Autor je o nevidnih delavcih, migrantih in prosilcih za azil posnela kopico kratkih, nekonvencionalno preciznih dokujev, ki bodo na letošnjem FDF doživeli retrospektivo, nikakor pa ne spreglejte njenega briljantnega celovečerca V deželi medvedov iz leta 2012, dokuja o nevidnih graditeljih Slovenije – migrantih, brez katerih ne bi bilo Slovenije. »Pet let sem živel brez enega centa,« pravi Armin Salihović, delavec iz Bosne, ki je v Slovenijo prišel leta 2000. In se po šestih mesecih vrnil v Bosno. »Ker nisem imel kaj jesti.« Slovenija ni bila obljubljena dežela. Bosna tudi ne. Zato se je vrnil v Slovenijo, toda strahoma – v Vegrad. Tako je postal nevidni graditelj Slovenije. Eden izmed mnogih. »Delal sem po 10, 12 ur na dan.« Plačilo je prišlo ali pa tudi ne. Raje ne. Samo delo, delo, delo in nič drugega. In nobenega življenja. Videl je 60-letne delavce, ki so bili samski – za ljubezen, ženske, družino niso imeli nikoli časa. Stalno so le delali. »Življenje so zapravili za firmo.« Gradili so Slovenijo. Počutili so se kot sužnji v starem Egiptu. »Gradbišče je res zadnje mesto, kjer človek dela.« Toda prav to »zadnje mesto« gradi Slovenijo. Salihoviću ni preostalo drugega, kot da se prelevi v aktivista. Ko so enega izmed delavcev spraševali, kakšna se mu zdi Slovenija, ni mogel ničesar povedati, ker Slovenije sploh ni videl. »Nisem imel denarja, da bi lahko kaj videl.« Pred Kočevjem je videl le napis: Dobrodošli v deželi medvedov. »Ko bi vsaj videl kakšnega medveda.« Slovenijo je videl le na televiziji. A kot pravi Salihović: »Če bi zdajle 70.000 ali 90.000 delavcev reklo, dovolj vas imamo, in odšlo iz Slovenije, bi Slovenija propadla.« Slovenijo rešuje le še to, da je sodobni kapitalizem splaniran tako, da nimajo kam.