Ingeborg Bachmann: potovanje v puščavo

zadržan +

Pesem o slabo ljubljenih.

Film Ingeborg Bachmann: potovanje v puščavo patriarhalno preteklost – petdeseta in šestdeseta leta prejšnjega stoletja – že kar brechtovsko »potuji« s progresivno sedanjostjo. Ingeborg Bachmann (Vicky Krieps), avstrijska pesnica, pisateljica, libretistka, esejistka in filozofinja, ki je mladost pogosto preživljala pri slovenskih sorodnikih na avstrijskem Koroškem (rojena je bila v Celovcu), se leta 1958 zaljubi v švicarskega dramatika Maxa Frischa (Ronald Zehrfeld), se celo preseli k njemu v Zürich, potem pa skrivaj pošpega v njegov dnevnik, kjer naleti na zapiske o sebi, kar jo zaprepade, saj ugotovi, da je v njej videl le literarni material, le objekt, da jo je torej objektiviziral. Zlorabil. Njen prijatelj, skladatelj Hans Werner Henze (Basil Eidenbenz), ga ni še nikoli videl, a takoj, ko mu pove, da je z njim, presodi: »To ni moški zate. Gotovo hoče ženo za štedilnikom.« In res, Frisch ga kasneje usliši, ko ji sikne: »Bolj bi bil vesel spodobne večerje kot rož.«

Ingeborg Bachmann in Frisch izgledata tako, kot bi se spoznala na slepo – prek Tinderja. Ona je vsa mehka, krhka, zaupljiva, vodljiva, vnetljiva – svojo »mučeniško« nesrečo nosi »kot odlikovanje,« pravi. On pa je toksičen – vsakič, ko kaj reče, se zdi, da nekaj skriva in da le plenilsko preži. Ona izgleda kot sublimacija Rose Luxemburg in Hanne Arendt – on pa kot čokoladna zmrzlina Patricka Bergina iz filma V postelji s sovražnikom. Lahko bi bil serijski morilec, ki ve, kdo je Apollinaire. Postal bo »morilski pes«, ki polomljeno recitira Apollinaira. Frisch – ves čas malce off, ljubosumen, posesiven, sumničav in paranoiden (boji se, da ga bo zasenčila) – je videti kot past. Kot Tinder Swindler. Zvok njegovega tipkalnega stroja – kalašnikova! – jo spravlja ob živce. »Po razhodu sem hudo zbolela,« pravi. In film, sicer prežgan s flešbeki, a za svoje dobro preveč suhoparen, se začne prav po njunem razhodu – Frisch se ji po telefonu posmehuje. Ljubezen je tveganje. In puščava. »V puščavi še nisem bila,« dahne Ingeborg Bachmann. »Jaz ti jo bom pokazal,« odvrne Frisch.

Toda v puščavo – v Saharo – je ne odpelje Frisch, temveč Adolf Opel (Tobias Samuel Resch), gentlemanski, ustrežljivi, totalno nice dunajski pisatelj in filmar (nasprotje toksičnega moškega), ki jo vztrajno vika in kliče »milostljiva«. Ko mu zaupa, da si že od nekdaj želi »spati z več moškimi hkrati, mladimi in lepimi«, pa ji to željo tudi izpolni – v posteljo ji pripelje dva mlada Arabca. Dva objekta. Njen orientalizem je maščevanje – odgovor na Frischevo samozadovoljno, vampirsko toksičnost. Frisch medtem deluje kot seksist, ki je dobil klofuto iz progresivne #MeToo prihodnosti, saj ugotovi: »Prej sem lahko rekel, kar mi je padlo na pamet – zdaj pa ne smem več vsega reči.« Tudi on se maščuje. Ljubezen je maščevanje. Sam film – Čaj v Sahari sreča Angleškega pacienta in Lawrencea Arabskega – presenetljivo opazi le moške Ingeborg Bachmann, ne pa tudi njenega opusa (pri ustvarjanju je praktično ne vidimo), kar seveda pomeni, da pusti, da jo definirajo njeni moški, ne pa njena dela. Ženska, ki fuka, je pač bolj zanimiva – in komercialna – od ženske, ki ustvarja. Obenem pa film ne skriva, da je bila Ingeborg Bachmann tedaj, ob koncu petdesetih, stisnjena v kot: ko ji podeljujejo prestižno nagrado za radijsko igro Dobri Bog z Manhattna, so v dvorani tako rekoč sami moški. Številni s sončnimi očali. Kot bi se bali, da jih bo oslepila s svojo karizmo. (Kinodvor)