Vladimir P. Štefanec: Naš človek na nebu

+ + + +

Zavetje neba

Jože oziroma Josip oziroma Giuseppe Križaj, rojen na kraškem robu, kjer lahko le padeš v dolino – ali poletiš, kot zapiše Vladimir P. Štefanec (1964) – si je od malega želel postati letalec. Kljub italijanskemu raznarodovanju in v kri položeni upornosti in članstvu v organizaciji TIGR se je odločil za italijansko pilotsko usposabljanje, pri katerem se je izkazal. Vendar se, ker ne more napredovati – kot da mu ne zaupajo – vrne domov in potem po enem od poletov v rezervi prebegne v Jugoslavijo, z letalom. Toda niso ga dovolj veseli, deportirajo ga v Srbijo, od tam gre v Španijo, je dvakrat sestreljen in po ujetništvu in vrnitvi domov mu španska obramba pred frankističnimi klerofašističnimi plačanci ne da miru in gre v zadnjih krčih mednarodnih brigad še enkrat letet. Potem postane inštruktor v Somborju in se v drugi vojni pridruži partizanskim enotam, ko se opremijo z letali, pri osvobajanju domovine. Njegov padec ob vremenskem izvidniškem poletu v času Informbiroja na pobočju Snežnika je še vedno predmet spekulacij, tudi takšnih, ki predpostavljajo hoteno odstranitev.

Vendar te niso tema Štefanečevega romana. Podobno kot Javier Cercas, ki v Vojakih Salamine izpiše pot španskega legionarja in upornika, ki vzame nase težo obrambe civilizacije pred fašizmom in frankizmom, je Križajeva zgodba predvsem odskočišče za premislek o nujnem odporu v zaostrenih razmerah. Križaj, najprej tigrovec, pozneje sumljiv kot Slovenec, kot Italijan, kot prijatelj ruskih pilotov v času Informbiroja, je pripravljen zastaviti življenje za špansko demokracijo, zaveda se, da je treba fašizem ustaviti, saj ga je izkusil na lastni koži. Kot v vsakem sporu posameznika z vojsko in vojaščino je seveda tudi sam ves čas na robu in sumljiv, čeprav njegova politična stališča niso radikalna, sumljiv je pač zaradi splošne sumničavosti.

Štefanec njegovo zgodbo izpisuje kot nagovor, v drugi osebi, ta pripoved vznikne iz nagrobnika in se počasi spušča proti smrtnemu poletu. V romanu so uporabljeni številni dokumenti, recimo o srečanjih s protofašistom Baldijem pa francoskim kulturnim ministrom Malrauxom, ki je o španski letalski epizodi, bil je tudi poveljnik enote prostovoljcev, napisal knjigo. Predvsem je Naš človek na nebu navdihnjen s pionirji letalstva, s pustolovščinami asov in herojev, posvečen pa ljubezni do letenja. Pri tem morda deli malce spominjajo na prozni opus francoskega pisca Antoina de Saint-Exupéryja; tudi avtor Malega princa je bil namreč pilot, poštni in vojaški. O letih, ki jih je nad puščavo preživel kot poštni pilot, je tudi pisal in leta 1944 izginil nad Sredozemskim morjem.

Štefanec je faktografsko zvest, njegova romansirana biografija je tako poklon letalstvu in letalcem, fantom v letečih škatlah, pri tem seveda tudi upornosti, ki se zaveda, da si v času previharjenj in fašistične nevarnosti ne gre zatiskati oči.