Grega Repovž

15. 3. 2024  |  Mladina 11  |  Uvodnik

Uvodnik / In če ima Golob prav?

Ne vemo, slutimo pa, da v naslednjih tednih premiera Roberta Goloba čaka mala medijska smrt. Kaj je naredil in sporočil s svojimi dejanji in menjavami v preteklih dveh tednih? Dal je košarico klasičnim medijem, časopisom, televizijam, spletnim stranem, komentatorjem, novinarjem, mnenjskim voditeljem. Sporočil jim je, da jih vidi kot oviro v svojem komuniciranju, sporočil jim je, da ne razume slovenskega medijskega prostora kot normalnega, ampak se mu zdi nenormalen, zato bo poskušal komunicirati z javnostjo drugače. Prek sodobnih družbenih omrežij. Premier stavi na Facebook in Instagram.

Še preden, ali pa morda sploh ne, zapademo v ogorčenje – ne nazadnje je ta komentar objavljen v najbolj možno klasičnem tiskanem mediju, seveda pa tudi na spletu, objavili pa smo ga tudi na Mladininem Facebooku (prek katerega ga bo prebralo več ljudi kot na papirju) –, moramo teze, s katerimi prihaja pred nas premier, resno preveriti.

Najprej o moči klasičnih medijev. Dejstvo je, da so klasični mediji, ne zgolj tiskani, tudi televizija, v nekem delu celo klasični splet, v zatonu, radio pa pri življenju ohranjajo avtomobili oziroma vožnja z njimi. Tiskane medije pretežno berejo starejši, izobraženi, vedoželjni in razgledani, ki pa so v veliki meri tudi tvorci javnega mnenja v svojih skupnostih. Naklade in gledanosti padajo, nad vodo se držijo le še redki (mednje spada tudi Mladina). A tudi spletni novičarski in komentatorski mediji – ne spletne strani na splošno – izgubljajo bitko s Facebookom, Instagramom, YouTubom in TikTokom. Če odstranimo vzvišenost in nevednost, ki tako rada hodita z roko v roki, danes postajata glavni vir informacij vse večjega dela populacije ob Facebooku Instagram in TikTok. Pa ne le pri mladih. Do vsaj 40. leta starosti je telefon danes že pretežen vir informacij. In ne samo slabih in neumnih, kot se rado piše in govori v klasičnih medijih. Nekatere stvari so naravnost izjemne, inteligentne, analitične. Vse bolje so narejene, vse več kakovostnih analiz in informacij je tam. Sploh v tujini je razmah kvalitetnih vsebin neverjeten. Medijski delavci – da, novinarji v klasičnih medijih – se nad temi novimi igralci sicer radi vzvišeno zgražajo. A dejstvo je, da jim (nam) to zgražanje prav nič ne pomaga.

To ne pomeni, da klasični mediji nimajo moči. Imajo, izjemno veliko. Poglejmo zadnjo afero v Sloveniji, nakup sodnih prostorov na Litijski cesti v Ljubljani, ter današnjo uničeno stranko SD. Dejstvo je, da so vse skupaj razkrili in potem tudi poglobili klasični mediji. Zgodba ne bi nikoli dobila teh razsežnosti brez njih. Dejstvo je torej, da se velike zgodbe danes še vedno odvijajo v klasičnih medijih. A ni vedno tako. Izrael je na primer bitko za interpretacijo dogajanja v Gazi izgubil na sodobnih medijskih in družbenih platformah – ker je bila večina velikih svetovnih medijev na strani Izraela. Pa Izraelu in njegovim zaveznikom to ni prav nič pomagalo.

Ni torej enoznačnih odgovorov. A dejstvo je, da so družbena omrežja, na katerih je danes veliko novih (pa tudi starih) igralcev, izjemno močna in da so prevzela vlogo klasičnih medijev. Da, tako močna so, da jih nihče ne sme ignorirati. Res so razlage tam nemalokrat preveč preproste za svet, ki je danes bolj kompleksen, kot je bil kadarkoli prej. A zgražanje nad tem nima nobenega smisla. Ker tega ni mogoče spremeniti.

In v tem smislu ima Golob prav. Potrebuje to komunikacijo. Ker komunikacija z velikim delom populacije poteka prav tam. Kdo to ve že leta in še bolje? Janez Janša. Skrajna desnica, ki jo resni mediji seveda vedno znova razkrinkavajo kot družbeno nevarno (kar tudi je), je prva »odšla« na te nove platforme. Tam so uspešni, uspešni predvsem v zavajanju, strašenju, širjenju sovraštva. In so izjemno profesionalni, imajo zakupljene profesionalce. A zoper to se ni mogoče boriti z ignoranco – to se je počelo deset let in posledica je, da zato te platforme v veliki meri obvladujejo. Boriti se je mogoče le s prisotnostjo – prav tam.

Treba pa je narediti še nekaj korakov v kritiko medijev. Danes so klasični mediji pretežno zanič. V agoniji umiranja stavijo dejansko na podobne metode kot skrajna desnica – na strašenje, kritiko zaradi kritike, populizem, poenostavljanje. Nobenih podatkov, nobenih resnih sogovornikov ni skoraj nikjer več. V istih medijih, kjer se zgražajo nad Tino Gaber, za mnenje o resnih stvareh sprašujejo druge vplivnike, ne pa profesorjev in strokovnjakov. Dolgih člankov ni skoraj nikjer več. Koliko ljudi v Sloveniji ve, da je imela lani ta država tretjo najvišjo gospodarsko rast v Evropski uniji? Je kateri medij v Sloveniji ministru Simonu Maljevcu priznal, da mu je uspelo dejansko uvesti dolgotrajno oskrbo, nemogoč projekt z novim davkom, primerljiv le še s pokojninsko reformo Toneta Ropa iz leta 1999? Je kdo opazil, da so vsi, ki so jih v tej vladi dobili s prsti v marmeladi, morali oditi, v prejšnji pa so čisto vsi ostali na položajih? Nihče. To je realno stanje.

Ne trdimo, da je Robert Golob zdaj stvari zastavil dobro. Tudi pisca teh vrstic ni prepričal, sploh ko gre za izbiro novih sodelavcev – o politiki večina teh namreč ne ve veliko. To pa ne pomeni, da se v oceni stanja premier zelo moti. Svet se je res spremenil, danes velik del družbe dobiva in spremlja velik del informacij in celo znanja in vednosti na drugačen način. In to sploh ni nujno slabo – niti za klasične medije. Ker še vedno v teh novih medijih delajo ljudje, ki natančno spremljajo klasične medije. In od tam tudi črpajo svoje poglede na svet.