Komentar / Služabnica

Janko Lorenci

15. 3. 2024  |  Mladina 11  |  Kolumna

Evropo še naprej pretresajo protesti kmetov. Malo jih je (štiri odstotke prebivalstva), a lahko dvignejo velik veter, ker so jezni, se povezujejo, s traktorji ustavljajo promet in imajo tudi precejšnjo podporo javnosti.

Protestirajo pa samo mali in srednje veliki kmetovalci. Zadela jih je kombinacija dražje energije, podnebnih sprememb, zahtev zelenega prehoda, mahinacij trgovskih verig, uvoza hrane iz držav z manj strogimi ekološkimi omejitvami kot v EU. Njihova stiska je realna, to potrjuje množično izginjanje malih kmetij. Narašča pa vpliv velikega agrobiznisa. Ta ne protestira, je učinkovitejši in profitabilen, a bogato subvencioniran in ekološko bistveno bolj škodljiv kot mali kmetje.

Scela je kmetijstvo v Evropi in globalno hud problem. Brez njega ne moremo, hkrati pa intenzivno kmetovanje uničuje prst in biotsko pestrost in producira kar tretjino toplogrednih plinov, krivih za podnebno krizo. Ta izrazito ogroža tudi kmetijstvo, a manjši kmetje imajo pred očmi predvsem tu in zdaj. Njihovi protesti so upravičeni, vendar imajo tudi senčno plat: nanje se lepi skrajna desnica, hkrati pa evropske vlade zaradi njih ali z izgovarjanjem nanje vodenijo zeleno politiko.

Ves sistem subvencij bi bilo treba postaviti na glavo. Toda agrobiznisu status quo ustreza, ustrezajo mu tudi traktorji na cestah, saj zeleni prehod omejuje njegove dobičke. Hkrati je močan, vpliven in povezan s politiko. Tako vse ostaja po starem, kmetijstvo pa bo še naprej pospeševalo največjo grožnjo našega časa – podnebno krizo.

Podobno zaciklano, negibno in sprevrženo je stanje na številnih drugih področjih.

Vzemimo mlade. V primerjavi s prejšnjimi generacijami so prikrajšani; večina zaradi prekarnosti, nedostopnosti stanovanj itd. ne more začeti nekoč samoumevnega poteka življenja – šolanje, služba, stanovanje, družina, upokojitev. Temu se je pritaknila še grožnja, da bodo živeli v ekološko razdejanem svetu. Pod črto: njihova prihodnost je negotova, moč vplivanja in odločanja pa nikakršna.

V povsem drugačnem položaju so bogati. So izrazita manjšina, imajo pa odločilen vpliv na politiko in ga izkoriščajo v svoj prid in splošno škodo. Za primer: njihov ogljični odtis je noro visok (po Oxfamovih podatkih odstotek najbogatejših povzroči toliko izpustov kot dve tretjini najmanj premožnih zemljanov), plačujejo pa smešno nizke davke, tolerirano bežijo v davčne oaze itd. Politika se bolj kot z večino identificira z njimi, se jim da po malem podkupovati in jim streže. Glede tega med demokracijami in diktaturami ni velikih razlik.

Podobno je na energetskem področju – naftni koncerni že dolgo po tihem ovirajo razvoj obnovljivih virov, na različne načine zanikajo podnebne spremembe, jih povzročajo in kujejo bajne dobičke, a še naprej dobivajo državne subvencije in plačujejo nizke davke.

Take in podobne nečiste povezave politike in bogatih, vplivnih, močnih obstajajo na vseh področjih in cementirajo status quo. Politika skrbi za privatizacijo, deregulacijo, nedotakljivost dobičkov, povzroča in dopušča vratolomne premoženjske razlike in z vsem tem spodkopava javno in skupno. Formalno še naprej vodi in usmerja družbo, a s tako politiko je vladavina ljudstva puhlica, demokracija pa invalidna in ne more nadzorovati kapitalizma, ki vedno teži k neomejeni rasti, da lahko ustvari dobičke za lastnike in za silo poteši potrebe večine. Nenadzorovana rast seveda uničuje okolje. To je začarani krog, v katerem problemov kmetijstva, mladih, podnebne krize … preprosto ni mogoče rešiti.

Kako ven iz te sprevržene, sleparske, nelegalne in nelegitimne sprege, je eno ključnih vprašanj časa. Ironično ga bo morda rešilo slabšanje okolja, ki postaja poglavitni dejavnik družbenih sprememb. Dvorezen dejavnik, saj še ni odločeno, ali bo prinesel spremembe na boljše ali pot v katastrofo. Načeloma sta scenarija dva. Pozitivni: svoje bo naredila kombinacija vzrokov – propadanje okolja, stiska mnogih in njihov pritisk na politiko, napredek tehnologije, pa tudi nekaj sreče, da nas ne bodo prehiteli ekološki prelomi, ki ustvarijo nova grozna stanja. Zdi se, da lahko samo taka kombinacija zruši mogočno inercijo sedanjega stanja, ki po volji milijarderjev, nedotakljivih koncernov, zakrinkanih lobijev in z bedno pomočjo politike služabnice vleče svet v pogubo.

Negativni scenarij: podnebna kriza se pospešuje, časa zmanjkuje, najvplivnejše države sveta pa se pretepajo, tekmujejo in vojskujejo, čeprav je za reševanje ekokrize absolutno potrebno globalno sodelovanje. Rezultat: podnebje dokončno podivja. Prvi minimum za pozitivni scenarij so torej konec vojn, mir, sodelovanje.

Drugi tak minimum je priznanje: zaradi propadanja okolja bo treba korenito spremeniti sistem, ki mu je imanentno, da okolje uničuje. Z drugimi besedami, sedanja ureditev sveta in družb in še znosno zdravje nature ne gresta več skupaj.

Slabo je samo strašiti, a ne »elite« ne množice še nočejo videti in verjeti, da bo – če se bo podnebna kriza razvila do konca – današnjega življenja konec. Problem bodo voda, zrak, zemlja; šolstvo, zdravstvo, promet, oskrba s hrano, kultura … se bodo sesuvali in podirali kot hiše iz kart. Ves svet bo postal to, kar je zdaj nesrečna Gaza. Vse to je mogoče predvideti, vse to napoveduje podnebna znanost in vse to po malem marsikje že nastaja. Vendar sprememb v naravi nočemo prevesti v družbene spremembe in jih naslikati tudi kot spremembe vsakdanjega življenja vsakdanjega človeka ne samo v Afriki ali kakem drugem »zakotju«, ampak tudi tu, na bogatem Zahodu. Z nekaj odloga, toda nepreklicno in pravično bodo zadele tudi bogataše.

Če bo svet nekoliko mirnejši, pravičnejši in manj tekmujoč, če bo šlo bolje večini ljudi in med njimi ne bo takih brezumnih razlik, bo šlo bolje tudi naturi. Če bo bolje naturi, bo bolje tudi ljudem.