Mati Cabrini

zadržan

Prva ameriška svetnica.

Alejandro Monteverde je leta 2018 posnel Zvok svobode, krščanski triler o svetniškem rešitelju ugrabljenih otrok Timu Ballardu, za katerega pa se je lani, ko je film končno prišel v dvorane (postal velik hit in povsem obnorel Trumpove privržence), izkazalo, da je na reševalnih »misijah« zagrešil številne spolne napade, tako da ga je organizacija Operation Underground Railroad, ki jo Zvok svobode slavi, ekskomunicirala. Svetnik vendarle ni bil svetnik. Monteverde zdaj za vsak primer raje ponuja film o pravi svetnici, italijanski nuni, materi Cabrini (Cristiana Dell’Anna), ki je hotela ustanoviti misijon na Kitajskem, a jo je papež Leon XIII. (Giancarlo Giannini) ob koncu 19. stoletja v družbi šestih nun poslal v Ameriko (»Sestre, od zdaj govorimo angleško«), kjer je v newyorškem slumu Five Points – prizorišču humanitarne katastrofe – ustanovila svoj »imperij upanja« (sirotišnice, bolnišnice, šole ipd.) ter reševala revne, uboge, bolne, diskriminirane, zapostavljene, ponižane in razžaljene, predvsem kakopak prezirane italijanske priseljence.

Tu imate žensko, ki jo skušajo patriarhalni, šovinistični, mizoginični, seksistični moški – od newyorškega župana (John Lithgow) do kardinala (David Morse) – na vsak način ustaviti, tu imate ambiciozno, vztrajno, odločno, neustrašno žensko, ki se ne pusti ustaviti, tu imate žensko, ki nadomešča socialno državo, tu imate intrigantno žensko, tako rekoč katoliško feministko in revolucionarko, film pa se je loti tako staromodno in mlačno, celo sterilno. Ves čas jo beatificira in divinizira, tako da povsem razvodeni in deluje brezosebno, kot filantropska abstrakcija, tem bolj, ker je tudi svet črno-bel, brez nians, brez barv, brez pravega konflikta, brez življenja. Monteverde očitno noče tvegati, da bi kak gledalec podvomil v svetniškost matere Cabrini. Niti sence dvoma ne sme biti. A hagiografije so vedno tak dolgčas. (kino)