Lutz Seiler: Zvezda 111

+ + + +

Berlinsko podzemlje in veter z Zahoda

Vse bolj priznani in nagrajevani nemški pripovednik Lutz Seiler (1963) je že v prejšnjem prevedenem romanu, Kruzo, uporabil isto scenografijo in situacijo; na vzhodnonemškem otoku v počitniški koloniji med pomivalci posode in tistimi, ki sanjajo o pobegu čez, mimo patruljnih čolnov in vojaških utrdb, nastaja utopična skupnost, ki premišlja o razmerah po prevratu, po padcu Zidu.

Tokrat je pripovedovalec Carl postavljen pred odločitev staršev, ki so skrivaj sanjali iste sanje, sanje o prebegu, in takoj ko se pojavi vrzel v železni zavesi, se odpravijo čez, na mučno pot skozi begunska taborišča, iskanje službe, izpolnjevanje papirjev. Vse je negotovo, kljub presenetljivo toplemu sprejemu, takrat še, rojakov iz nemške zahodne hemisfere. Vse to, ker so se pred zaprtjem meje, na začetku šestdesetih let, po incidentu med občinstvom srečali z rockerskim zvezdnikom Billom Halleyjem po njegovem koncertu in se je ta navdušil nad očetovim igranjem harmonike, povabil ga je čez, kamor naenkrat niso več smeli.

Vendar Carl opusti čuvanje doma in prikrivanje izginotja staršev in se odpelje z ruskim avtom, žigulijem, v Berlin. Tam vzhodnonemški skvoterji obnavljajo stare hiše in se vseljujejo vanje, prodajajo na veliko in v tujino okruške Zidu, odprejo pa tudi Pujsnik, kantino za uličarke, ruske vojake, posebneže vseh vrst. Seiler popisuje živahno, tudi teoretsko podprto dogajanje in premislek o prihodnjem, vse pa ob postopnem prihodu nepremičninskih špekulantov, kapitalskem vdoru, ki bolj kot razmeroma permisivna oblast – tudi zaradi dezorientiranosti in nezmožnosti premisleka o spremembah – ogrožajo to utopično skupnost, z vseh vetrov nabrane iskalce svobode in alternativnih načinov bivanja. Nekateri so bolj praktični, tudi Carl ima zidarske izkušnje, drugi bolj umetniški, in Carl, ki je prej pisaril, se tega zdaj loti precej zares. Ker je življenjsko neizkušen, se seveda zapleta v zagatne odnose z ženskami in ves čas se mu zdi, da so starši bolj prilagodljivi, da bolj vejo, kaj hočejo, pa tudi energije imajo več.

Obširen roman Zvezda 111, ki je naslov dobil po modelu radia, s katerim so starši poslušali zahodne postaje in sanjali o rokenrolu, je razvejen in sledi več pripovednim linijam. Skozi pisma sledimo staršem na zahodno ameriško obalo, saj se oče izkaže za presenetljivo veščega računalniške animacije, hkrati se pripoved potaplja v podzemlje Berlina tik ob zahodni meji, ob Zidu. Konec osemdesetih let je bil produktiven za alternativo, v kantini skvota se tako znajdejo različni modeli, zanimivi in odštekani, teoretsko podkleteni, postopno tudi špekulanti in vsi, ki so v tranziciji zavohali velik biznis in priložnost.

Seiler roman izpisuje suvereno, pripovedne niti preplete v bogato spisano fresko dogajanja na vzhodnonemški berlinski altersceni, ki jo drugače od sosednje, recimo tiste v Kreuzbergu, slabše poznamo. Gre za gladko izpisan, prepričljiv in na lastno izkušnjo oprt roman o odraščanju v času tranzicije, ko se je zdelo vse mogoče.