Gabriel García Márquez: Avgusta se vidiva

+ + + + +

Ko je magični realist Gabriel García Márquez (1927–2014) napisal Sto let samote (1967), si je zakoličil usodo. Karkoli je napisal, nič ni bilo več tako dobro. Vmes je seveda njegova slava rasla, podelili so mu Nobelovo nagrado, napisal je še vrsto mojstrovin; Ljubezen v času kolere (1985) je celo zasijala zunaj sence stoletne samote.

Zadnje delo, ki ga je izdal za življenja, so Žalostne kurbe mojega življenja (2004), v katerih si pohotni 90-letnik zaželi devico, a najde ljubezen svojega življenja. Od tod naprej ni nadaljevanja. Pač, sinova sta za neobjavljeni rokopis, ki ga je Gabi zavračal, češ da mu peša spomin in ga ni vreden, po desetletju presodila, da je imel prav, saj po njunem mnenju ni bil več toliko pri sebi, da bi presodil, da je tudi to pisanje izvrstno, in sta ga letos izdala.

Posmrtni prvenec ima prednost, da stoji zase, da je lahko prost primerjav z njegovo dediščino. In tu junak ni on, ampak ona, poročena, v poznih štiridesetih, a s še vedno okroglimi in vzpetimi prsmi. Vsako leto sama obišče materin grob na karibskem otočku in potem prenoči v hotelu. Jasno, vsakič bo doživela zgodbo. Prvo, ko je na terasi bara naročila džin in ko za mizo ni bila več sama in je ob drugem kozarcu začutila, da se je brendi nekje v njenem srcu zlil z džinom … Hvalnica erosu, ki pa ne vznika iz poželenja, ampak iz sloga. Navsezadnje Ana Magdalena Bach nikoli ne pride na otok brez čtiva; in tako jo v jutru, ko ga ni več, prešine, da ne ve niti njegovega imena, a nato opazi, da ji je med listi knjige nekaj pustil … Šest let, šest juter, šest vnaprej nepredvidljivih srečanj.

Od Márqueza bi pričakovali, da nadaljuje postumno izdajanje novih del.