Komentar / Golob, nov maček v žaklju, Janša

Janko Lorenci

22. 3. 2024  |  Mladina 12  |  Kolumna

Gibanju Svoboda in vladajoči koaliciji podpora še kopni in vso levo sredino je desnica v anketah že prehitela. Ali si Golob, poosebljenje sedanje oblasti, zasluži tako nezadovoljstvo, jezo in zgražanje volivcev in medijev?

Mnogo očitkov je upravičenih. Premierovi največji posamični napaki sta morda odstavitev Bobnarjeve in nerazumljivo dolgo prizanašanje Loredanu. Nasploh kaže Golob slab občutek za ljudi. Veliko verodostojnosti si je, poudarjen ego, ki rad impresionira, zapravil tudi z lahkotnimi obljubami. Od sebe daje veliko manj, kot je obetal.

A scela ga vleče dol bolj forma kot vsebina. Pri tem se je glede oblike nekaj le naučil; nastopa redkeje, obljublja manj, opustil je bombastično retoriko o množici reform ... Veliko pomembnejše od tega pa je naslednje: oblast vsebinsko ni tako izpraznjena, kot se glasi ritualna kritika. Poglejmo.

Vlada se je kar dobro odzvala na katastrofalne poplave. Z RTV, ki jo je Janša okupiral, je politiko umaknila. Zdaj popravlja Loredanovo zapuščino in se spopada s Fidesom, protagonistom cinične stavke in statusa quo, ki počasi uničuje zdravstvo. Primerjalno imamo solidno gospodarsko rast in nizko brezposelnost, prvič po 30 prespanih letih se nekaj premika glede dostopnejših stanovanj in starostne oskrbe. Odpravljeno je dopolnilno zdravstveno zavarovanje, upokojencem gre nekoliko bolje, banke, ki se kopajo v visokih dobičkih in plačujejo bedne obresti varčevalcem, so prvič višje obdavčene. Včasih pa gre ponoviti tudi to: tistega morasto-histeričnega ozračja, ki nas je tlačilo pod Janšo, ni več.

Za naštetim kljub vsem napakam in zdrsom vlade stoji politika, ki nekaj miga in kaj tudi premakne. Hkrati se pozablja, da je Janša za sabo pustil pogorišče in da sedanji stavkovni val, trenutno največji problem oblasti, deloma izvira iz političnih nagibov (Fides), še veliko bolj pa iz dolgoletne stagnacije in razkrajanja mnogih področij. Pritiskajo tudi zunanje razmere; spori v Uniji, dve vojni v soseščini, geopolitična prerivanja …

Skratka, objektivno je mandat nadpovprečno naporen, vladna in koalicijska politika pa vsebinsko ni tako prazna, kot vedno bolj verjame javnost, če sodimo po anketah. Tako mnenje ji poleg opozicije servira velika večina medijev. Zagnano, visoko moralno in nenehno se ukvarjajo z oblastnimi aferami. To je prav, hkrati pa veliko premalo, saj zanemarja celotno sliko, vidi samo ta trenutek, spregleduje procese za posamičnimi dogodki ali vidi samo negativne, ne slika možnih alternativ itd. Ta fiksiranost na afere in njihove personalne vidike (zlasti na razmerje Robert Golob-Tina Gaber) preprosto ne prikazuje realnega stanja. S tako držo so mnogi mediji, če to hočejo ali ne, del širokega, neformalnega zavezništva, ki mu ustreza status quo, ki vidi tudi v plahih reformnih poskusih te vlade motnjo in jo zato naskakuje na sto načinov. V to neformalno koalicijo spadajo na primer delodajalska združenja, Fides, opozicija …

Vlade ne branimo slepo in na pamet, pogosto jo kritiziramo, trdimo pa: te oblasti niso ene same afere, ni enaka Janševi (kar je rekla celo predstavnica sodstva, tistega, ki mu je prejšnja vlada zavijala vrat), nekatere stvari pa premika v pravo smer. Ko mnogi mediji slikajo stanje v državi in početje vlade parcialno, okrnjeno, zgolj skozi optiko vladnih afer, zgrešenih potez in neumnosti ter na podlagi preproste predstave o sebi – javnosti služimo, če ostro kritiziramo oblast –, hočeš nočeš ustvarjajo teren, ki ustreza janšizmu, ta pa jih bo, če se bo vrnil na oblast, prve podredil, ponižal in utišal. Skratka, z neprofesionalnostjo, ki jo praviloma spremlja enačenje skrajne desnice in leve sredine, si etablirani mediji sami kopljejo grob. Ko se tako in drugače pogajajo in komunicirajo z vlado, bi morali na to misliti tudi sindikati, liberalna intelektualna srenja, civilna družba … Ne, vsa politika ni enaka, pod Janšo so vsi na slabšem.

Golobova koalicija bo verjetno zdržala do konca mandata. Ključno vprašanje je, kako bo izrabila ta čas. Doslej je izgubila ogromno zaupanja volivcev. Za zdaj lahko nekako vozi brez njega, a pred novimi volitvami ga bo znova krvavo potrebovala. En močan adut ji ostaja – še naprej ima prepričljivo večino v parlamentu in z njo lahko uveljavi tako rekoč vsak zakon. S to močjo si lahko spet pridobi zaupanje. Pogoj za to je, da postane koristna in o tem prepriča večino volivcev. Koristna bo, če bo res zgradila nekaj tisoč dostopnih stanovanj, če bo občutno skrajšala čakalne vrste v zdravstvu, če bo razumno uredila plačni sistem … To so otipljivi, realno dosegljivi cilji, za volivce neprimerno prepričljivejši kot vsaka komunikacijska strategija.

Časa ima koalicija malo, a dovolj, če bodo prioritete prave in jih bo le nekaj, volja, da se jih uresniči, pa trdna. Neformalno zavezništvo bo z vsemi topovi napadalo vse do volitev, za Golobovo četo pa je trenutno najbolj bistveno, da zdrži in umiri stavkovne pritiske (diskreditirani Fides je že potisnila v defenzivo), se iztrga aferaštvu in začne ton dogajanju namesto Janše dajati sama. Motivov za tak zasuk ima dovolj: če v preostanku mandata ne bo bistveno bolj uspešna in prepričljiva, bo zasluženo zginila s scene. V prihodnjih dveh letih bomo videli, ali je kaj vredna.

Če ni, se bosta na oblast povzpela ali nov obraz (nov maček v žaklju) ali SDS. Četrta Janševa vladavina bi Slovenijo spremenila v podalpsko Madžarsko. Bratili bi se s trumpi in orbáni, zdravstvo bi se sprivatiziralo, Fides, mediji, sodniki, delodajalci bi bili spet tihi, pridni in podložni, navadni ljudje, tudi Janševi volivci, pa bi živeli slabše. Tako je, če državo vodi lažni patriot in zlagani varuh malega človeka.

Torej odpisati Goloba že zdaj?