Kraljevski Artur

zadržan

Zadnja priložnost.

Kraljevski Arthur je »inspirativni« generik z izsiljevalskim preobratom. Začne se na svetovnem prvenstvu v pustolovskih dirkah (Adventure Racing World Championship), kjer Michael Light (Mark Wahlberg) s svojo ekipo obtiči v kostariškem blatu, tako da ne doživi le poraza, temveč tudi blamažo. Light nikoli ne zmaga. Vedno je drugi. In kot gre glas, je največji sovražnik samemu sebi. A ker je pravi, čisti Američan, hoče ponovno vstajenje, resurekcijo – comeback. Ko sestavi politično korektno multikulti ekipo, v kateri so še punca (Nathalie Emmanuel), ki je opustila tekmovanje, influencer (Simu Liu) in tip s poškodovanim kolenom (Ali Suliman), se odpravijo na svetovno prvenstvo v Dominikansko republiko, »največji telesni in psihični izziv«.

V težko prehodni džungli jih čakajo tek, veslanje, plezanje, kolesarjenje in pohodništvo, »krokodili, tarantele in kače« (ki jih ni na spregled), »manj uhojene poti« (zato plezajo s kolesi na ramah) in nečloveški napori (»V treh dneh smo spali le pet ur«). Kapitalizem je džungla – Lightu, ki bi lahko vsaj enkrat dahnil »Prestar sem za to sranje«, in pustolovskim dirkačem ni dovolj kapitalizem, ampak ga hočejo doživljati še v neposredni džungelski obliki: nič ne spijo, nenehno garajo, hočejo tekmovati in zmagovati, vztrajni so, trdoživi in samozadostni, »sprejemajo bolečino«, trpljenje imajo za »veščino«, zelo se znajo motivirati (če oče umira za rakom, tem bolje), slavijo team, v dirki vidijo »boj za preživetje«. To so koristni idioti kapitalizma, odprtega štiriindvajset ur na dan, sedem dni na teden. Ker je to, kar počnejo dolgčas, srečajo potepuškega, izmučenega, pretepenega psa (Ukai), ki postane njihov sopotnik, kraljevski Artur – in naše emocionalno sidro. Psa pripeljejo natanko zato, da bi se mi, gledalci, lažje vživeli. In da bi film postal gledljiv. Svetovno prvenstvo v pustolovskih dirkah samo po sebi ni dovolj atraktivno – potrebuje psa. (kino)