Spaceman

zadržan +

Ločitev.

Adam Sandler je Spaceman, vesoljec, astronavt, ki naj bi globoko v vesolju, v absolutni samoti, nekje pri Jupitru, preživel eno leto, njegova žena (Carey Mulligan) pa – globoko na Zemlji – razmišlja o tem, da bi se od njega ločila, le ne ve, kako bi mu to povedala. In kdaj. Če sploh. Filmi o osamljenih astronavtih so ponavadi metafore osamljenosti človeške eksistence, Spaceman pa je – podobno kot Solaris – metafora ločitve, saj Sandler izgleda tako, kot da se je že ločil: potrt, tesnoben, žalosten, prestrašen, negotov, zapuščen, inerten. Stalno se prebuja, nima apetita, halucinira, jemlje pomirjevala, skuša se prilagoditi novemu življenju. Videti je kot kup nesreče, kot človek v nevzdržni stiski, kot človek, ki je potreben terapije, kot človek, ki se počuti kot kozmični vic, kot človek, ki gre ravnokar skozi vseh tistih famoznih pet stopenj žalovanja – zanikanje, jezo, pogajanje, depresijo in sprejemanje. Lahko bi ga opisali s pridevniki iz naslovov njegovih resnih, dramskih filmov: Punch-Drunk … Funny … Uncut.

Film hoče očitno reči dvoje: prvič, ko gre človek skozi proces ločevanja, se počuti kot astronavt, kot vesoljski kič; in drugič, ločevanje vzemite kot adrenalinsko doživetje, kot emocionalno avanturo. A Spaceman je tudi metafora moške toksičnosti, če hočete – kaj naj pa ženska počne z moškim, ki za eno leto »junaško« odpotuje v vesolje? (Netflix)