Hernan Diaz: Trust

+ + + +

V svetu špekulacij in simetrije

S Pulitzerjevo nagrado ovenčani obsežni roman Trust Hernana Diaza (1973) je štiridelen in kar nekaj časa potrebujemo, da vidimo, da so pod posameznimi deli navedeni pripovedovalci, da ga sestavljajo štiri različna pričevanja o istem, čeprav včasih pod različnimi imeni. Najprej je namreč fikcijsko delo o slavnem denarnem mogotcu, enem tistih, ki iz denarja delajo denar, o njegovi muhavosti in tudi o psihični nestabilnosti in končnem zlomu njegove žene. To izpostavljenost radikalnim terapijam na eni od švicarskih klinik, tisti, iz katere je neznano kam pobegnil njen hospitalizirani in manični oče, ubije. Preveč je napada na njeno telo, preveč poskušajo v času pred drugo vojno krotiti njeno melanholično naturo in presežke ustvarjalnosti.

Sledi podobna zgodba, ampak kot skelet, nedokončana, brez literarnega mesa, s sklicevanjem na mesta, ki jih je treba dopolniti, dopisati. O magnatu in njegovi ženi, o njunem toplem in bogato opremljenem domu, v katerem ona, potem ko resno zboli in ji to vzame zmožnost použitja kulture, ustvari salon in podpira sodobno umetnost in daje fundacijam za napredek kulture.

Šele v tretjem delu vidimo, da je vse to po nareku zapisovala nekakšna tajnica, ki ji je naročeno, naj vse skupaj opremi z razmišljanjem praktične ženske, s čutenjem gospodinje in ljubiteljice klasične in okrasne glasbe. Potem pa se na podlagi dnevnikov razkrije, da je bila vloga magnatove žene veliko pomembnejša, čeprav ne opazna, vsaj ne z vidika obeh moških biografov, ki se sučeta okoli njene usode; bila je premišljena spodbujevalka sodobne avantgardne glasbe, podpirala je obubožane in brezposelne v času velike krize in borznega zloma leta 1929 in ga ravno z razdiralnostjo in nepredvidljivostjo glasbe s spretnimi sugestijami možu po svoje celo povzročila.

Trust je roman, ki se nesramežljivo spogleduje z recimo Velikim Gatsbyjem in romani o velikih meščanskih in trgovskih družinah, o izvoru njihovega bogastva in tudi o nehanju tega bogastva. Vendar je bolj našpičen, že v tem, kako bogataši tudi takrat, ko pahnejo milijone na socialno dno, govorijo o blaginji države, za katero naj bi jim šlo, o kapljanju zlatega dežka od zgoraj, tudi o preverjanju kondicije trga. Nevidna roka trga, to sem jaz in moja ekipa, pravi v prikritem podtekstu centralni borzni špekulant in Trust je v kritiki njemu podobnih neizprosen. Do konca je kritičen tudi, kadar gre za moški vzvišeni odnos do ženskega principa borznega trženja, in ob tem je s ponavljanjem in presevanjem to roman o simetriji kapitala, o njegovih ciklih, vzponih in padcih, tudi o vlogi književnosti in glasbe pri uvidu v te cikle. Poudarja pomembnost tistega ob špekulacijah in mešetarjenju, prelivanju in oplajanju kapitala, poudarja vse, kar dela življenje polnejše, če ga že ne osmišlja brez preostanka.